07. nov, 2018   Brazilija  

 

Čarobna moč brazilskih nasmehov

Piše: vodnik Iztok Mervič

Nekaj časa se nam je izmikala kot privid v puščavi, kot dobitek na loteriji ali kot konec tedna v ponedeljek … A smo jo le dočakali. Deželo nasmehov, čarobnih skrivnosti in okusov, brezmejnih pokrajin in večne prihodnosti – Brazilija! Ta južnoameriški gigant se skriva v tropskih gozdovih Amazonije, se kali v stepskih prostranstvih in se sonči ob neskončnih obalah Atlantika. In res ni bilo dolgo potrebno, da nas prepriča in očara. Pravzaprav so se te čarovnije zgodile večkrat po poti, včasih se tega v danem trenutku nismo niti zavedali, a ko danes na naša doživetja gledamo s par-dnevno distanco, naše zgodbe dobivajo nove okvirje. Brazilija je iz dneva v dan osvajala naša čutila – začela je z vidom in sluhom, nadaljevala z okusom in vohom in se nas vmes vseskozi čutno dotikala. Seveda nas je želela tudi duhovno začarati, se včasih celo polastiti naših duš, saj nas ni hotela spustiti nazaj domov.

Brazilija

Začelo se je že prvi dan, ko smo prispeli na slapove Foz do Iguaçu. Dejansko človek začuti vso to energijo šele ko jih prvič vidi – in sliši – v živo. Bilo je, kot da se filharmonični orkester uglašuje za gala predstavo – češ, predstavljam ti moje inštrumente, še malo in koncert se bo začel in zaslišal boš simfonijo, ki te bo začarala. Hrupna zvočna kulisa mogočnih slapov ter na eni strani indijanska legenda višjih sil in na drugi nesmrtna sila Matere Narave. In nekje vmes beli človek, ki si je na reki Iguaçu zgradil hidroelektrarno, ki mu daje moč sodobnega napredka. Pa smo še malo poleteli, da bi ta čudesa videli tudi s ptičje perspektive…

Brazilija

Saj bi ostali še kak dan, a nam je na uho prišlo, da se tam nekje proti severozahodu v rekah in gorah pokrajine imenovane Minas Gerais skriva zlato. Smo že podlegli uroku, zajela nas je prava zlata mrzlica in seveda smo želeli govoricam priti do dna. Zadeva je šla tako daleč, da smo šli stvari preveriti kar direktno v rudnik zlata. Kaj smo našli? Ta skrivnost bo ostala samo med nami … Poleg zlata smo naleteli tudi na zakladnico kulinaričnih okusov in novih eksotičnih imen za jedi nam kar ni hotelo zmanjkati. Ne samo v malem rudarskem mestecu Ouro Preto, tudi v velemestu Belo Horizonte smo razvajali brbončice. Na mestni tržnici smo poskusili vse, kar se nam je zdelo zanimivo – od slavne brazilske kave in eksotičnega sadja pa do butičnih piv in sveže pečenih sirovih kruhkov. Ni bilo več rešitve – ekstremno hitro nam je Brazilija prišla pod kožo in nas začarala. Samo še vprašanje, kakšne čarovnije nam bo pokazala v naslednjih dneh.

Brazilija

Kot da bi bili v transu, smo sledili poti višjih energij in duhov preteklosti. Pot nas je pripeljala v Salvador, kjer so nas pričakale oriše – mediji vsemirskih življenskih energij. In ni bilo več poti nazaj. Po večernem obisku avtentičnega obreda candomblê so bila naša čustva razburkana in močna. To vidiš le enkrat v življenju in ker je obred strogo prepovedano slikati, je vse, kar nam je ostalo, tisto močno izkustvo, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Še ena brazilska čarovnija … Zdaj je bil trans popoln, tako da smo se Riu de Janeiru prepustili lahkotni v duhu in odločni v razumu. Rio oz. Čudovito mesto človeka že samo po sebi ne pusti ravnodušnega. Če pa je zvočna kulisa še samba pa energija kar puhti od nas. Glasno in energično nas je samba v divjem ritmu poganjala po mestu od čuda do čuda. In potem se nam je zvečer zgodila Lapa – še ena čarovnija! Sicer malo manj duhovna, pa zato toliko bolj energična. Ko nas je Crisitiane – profesionalna plesalka v šoli sambe Mangueira – vzela za svoje, je bilo plesišče slovensko. Samba in ostali poslovenjeni brazilski ritmi so zavladali. Kot rečejo Brazilci – do tal!

Brazilija

Vsi naši čuti so bili zdaj popolnoma usklajeni z Brazilijo. Tako smo se ji prepustili, da je tipična brazilska gesta – iztegnjen navzgor obrnjen palec – spontano postala del nas. In ko smo v Paratyju zajahali morske valove, je samba odmevala – v nas in od nas. Nismo se več zmogli zadrževati in naša »brazilskost« je izbruhnila na plan. Prepevali smo na peščenih plažah, ko smo iskali izgubljeni gusarski zaklad in plesali na drvečem gliserju. Ni pa čarala samo Brazilija, temveč tudi mi. Že v Belo Horizonteju smo se naučili uroka kako prepoditi slabo vreme, ki nam je vseskozi po malem pretilo. Na potovanju smo trikrat uporabili vražo in trikrat ustavili dež – verjamete ali ne … Santa Clara clareou!! Se pridete začarati – in čarati – tudi vi?