27. avg, 2014   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki, Vodniška šola  

 

Budina solzica

Vodniško uvajanje na Šrilanki

Prvotno je bila ideja, da bi bilo moje uvajanje v Turčiji, tako da me je sprememba načrta precej presenetila. No vsaj na isti kontinent sem se odpravljala. A več ko sem brala o tem malem biseru, bolj sem bila navdušena nad idejo in se vselila dneva odhoda.

Šrilanka-BudaA ni šlo vse čisto gladko. Na trenutke je bilo kar krizno stanje glede na količine literature, ki sem jo morala predelati, da sem lahko postavila dispozicije. Vendar mi je študijska tura dala trdno izhodišče in pa spoznanje, da sem sposobna več, kot sem mislila. Najbolj me je zabavalo postavljanje načrta na osnovi programa. Bila sem še pod tako močnim vtisom zgodbe, ki se je odvijala v Turčiji, da sem želela njene dneve, ki so bili po večini res dolgi, prenesti tudi v uvajalno turo. Ob tem pa sem spregledala, da se tropski dnevi končajo že ob pol sedmih in da potniki, ki gredo na počitnice, ne želijo vsak večer izčrpani popadati v postelje.

Prišel je dan odhoda, ko smo se ob dveh zbrali na Dolgem mostu. Srce mi je razbijalo, kot bi tekla maraton. Prijazno sem pozdravljala potnike, a zapomnila si nisem niti enega obraza, kaj šele imena. Na poti proti Benetkam sem izvedla uvodne nagovore, a se ob tem nisem dobro počutila, ker sem čutila potnike, da so še v drugi, domači zgodbi. V meni je bila močna želja, da si dokažem, da lahko preživim. In kako sem bila vesela in koliko olajšanja sem občutila, ko sem zagledala Ano in sem vedela, da sem uspela v prvi nalogi, ker nisem nikjer nikogar pozabila.

ŠrilankaAmpak ni bilo časa za počitek, ker zgodba se je takoj nadaljevala. Čeprav sem imela o sami deželi verjetno nekaj več znanja kot potniki, sem vseeno zmedeno pogledovala naokoli in očke so se mi svetile v pričakovanju. Pred nami se je odpirala Šrilanka, tako drugačna, a tako domačna, dežela, kjer je že naročanje kosila prava pustolovščina. Ko sem pred odhodom prebirala program, sem se nekaterih stvari res veselila, npr. jahanja slonov, safarija, plesne predstave itd.. A kaj hitro se je izkazalo, da ne bodo to stvari, ki jih bom z navdušenjem razlagala ob vrnitvi domov. Vedno dostopni mešani sadni sokovi in kokosi, ki jih odprejo pred teboj, rafting po reki Kelani in plavanje na koncu, ko je na nas nežno padal dež in se je za oblaki risalo sonce, čiščenje karme, ko smo se bosi sprehajali po od sonca razgretem kamenju okoli veličastnih stup in je bil v zraku vonj po vodnih lilijah, pa sprehod po tropskem gozdu, v ritmu katerega smo dihali vlažen zrak in poslušali vse nenavadne zvoke okoli nas, čudovite freske nimf na Sigiriyi do katerih smo prišli v družbi sršenov in seveda pohoda na velikega in malega Adama. Trenutki, ko sem začutila, da smo prepleteni z deželo, trenutki za katere sem si želela, da se ne bi tako hitro končali.

Sama uvajalna tura je učenje na vsakem koraku. Med predavanji, med vodenjem, med prevajanem in deljenjem ključev ob večerih, med naročanjem kosila… Ni pavze… Je konstanten proces izmenjave informacij. Vsakič znova lahko padeš ali dokažeš, da zmoreš in da ti gre mogoče malo bolje, kot je šlo včeraj. Čeprav je bilo na nek način manj naporno kot študijska tura, pa so tukaj na dan prišle druge razsežnosti. S strani potnikov ne moreš pričakovati razumevanja, ko kaj ne gre, saj niso tvoji sošolci s katerimi si v isti godlji in se trudiš preživet.

ŠrilankaPredavanja, ki sem jih začutila in ponotranjila, sem povedala veliko lažje in ponovno sem opazila razliko med predavanjem iz sebe, ko sem resnično uživala in recitiranjem stavkov, ki so zloženi v neko smiselno zaporedje. A tokrat je bila razlika med enim in drugim še toliko močnejša in očitnejša. Konstantni učitelji so seveda tudi potniki, ki sprašujejo o stvareh, ki jih vidijo, o tistem kar jih zanima, vprašanje na vprašanje. Verjela sem, da o deželi že nekaj vem, a se je hitro izkazalo, da je bila vsa moja priprava le kaplja v morje. Ker kolikor je različnih ljudi, toliko je vprašanj in večkrat sem morala priznati, da odgovora ne vem in da se bom pozanimala. Zame je bila tudi to svojevrstna preizkušnja. Ob vodenju sem se počutila dobro, čutila sem energijo, ki se je iz skupine prenašala name, a sem hkrati imela ogromno treme in pa strahu, da ne bom speljala. Tako da bi mi kakšen nahrbtnik samozavesti in odločnosti več kot prav prišel.

Z uvajalno turo sem videla vse tisto o čemer sem brala med pripravo, prvič sem začutila deželo. A vseeno imam občutek, da sem uspela le popraskati po površju, da je še toliko skritega očem in čaka, da se vrnem in ponovno potopim v zgodbo, ki jo s svojimi nitmi in z našo odprtostjo in sproščenostjo plete Lanka.

Miš