22. nov, 2016   Agencija Oskar, Člani pišejo, Madeira, Portugalska  

 

Breakdance na levadi

Piše: Romana

Zadnjič sem pisala o svoji izkušnji na potovanju po Madeiri. Obljubila sem nadaljevanje, saj zadnjega dneva nisem vključila. Ker obljuba dela dolg, je tukaj ‘zgodbica’ o zadnjem dnevu na Madeiri. Vsi so bili najlepši, ta pa je bil je nekaj posebnega in neponovljivega.

LevadaNajvečja dogodivščina na Madeiri je bila definitivno pohod po levadi de Rei zadnji dan potovanja. Zakaj? Levada in gozd lovorikovca sta čudovita – lepa pot, raznovrstna drevesa, lepi razgledi,… Ampak to ni tisto, kar je naredilo nepozaben dan vsem.

Prva stvar je bil moj spektakularen »slow-motion« padec v blato, kateremu se še danes smejimo. Dobro da smo bili ob levadi, da sem se lahko umila. Poznate občutek ko veš, da se bo nekaj zgodilo, pa nimaš kaj narediti? No to je bilo to! Sledilo je polno smeha, potem pa seveda vprašanja: »A si cela?« Skoraj kot Rock Otočec. Važno, da je fotoaparat preživel, moja noga pa bo tudi kmalu kot nova. Seveda pa to sploh še ni bilo vse. Zakaj bi šli nazaj po isti poti, če lahko izberemo novo in turistično potovanje spremenimo v Oskar+? In smo šli okoli po gozdu. Povsod je šumelo, saj se je nekaj ves čas plazilo po listju. Niso bile kače, brez skrbi. Teh na Madeiri ni. Pot pa seveda ni bila samo ena, čeprav je tako pisalo. No do tja še pridemo…

Najprej še nekaj za malo smeha. Še en padec, boljši, ta je bil skoraj po zraku. Zame zelo elegantno in hitro mimo. Ampak, ko sem se obrnila, se je cela skupina smejala. Zakaj? Najprej pravi Nejc: »Saj bi te ujel, pa imam polne roke banan.« Vsi so planili v smeh. Potem pa mi je sopotnik povedal, da je bilo najbolj smešno gledati kako se je trudil, ampak da ni vedel kaj naj naredi. Verjetno bi ob drugačni odločitvi padla oba in bi imeli »banana split« za kosilo. No, to sva potem poimenovala »break dance na levadi« oziroma v gozdu lovorikovca in se smejala še naslednji dan… in se še danes. Seveda nisem bila edina, ki je zaplesala na tem izletu. Smeh je pol zdravja!

LevadaZdaj pa še glede poti… Seveda smo malo zašli, ampak to je to! Prava dogodivščina. Telefon je predlagal, naj vključimo wi-fi za bolj natančne podatke lokacije, hahaha. Res pametni telefon. Poznate tisto situacijo, ko prideš na razpotje in se seveda odločiš za napačno pot? Vseeno pa smo prišli na cilj, bil je le malo drugačen kot smo si ga zamislili. Zato pa smo se sprehodili mimo ogromno sadnih dreves in imeli še zdravo malico – marakuje. Mislim, da govorim v imenu vseh, če rečem, da je bilo super.

Prijazen voznik nas je prišel iskat na novi cilj in nas odpeljal na noro dobro domače kosilo: polenovka oziroma bacalhau, hobotnica v pečici s krompirjem, pečen piščanec, odlične priloge, juha z gamberi v kruhu,… Se vam že cedijo sline? Poleg tega pa je bila restavracija čisto odmaknjena, tiha, s super atmosfero in prijaznim osebjem. Bilo je res največje doživetje v celem tednu. In ne bo se več ponovilo, tako da še ena stvar ekskluzivno samo za nas.  

HranaTak dan smo seveda zaključili v stilu… z najboljšim Fado večerom in poncho. Družinski fado, mala, pristna in prijetna restavracija… vsi so peli, igrali, kuhali, stregli in pazite to… punca je celo mešala poncho med petjem. Vrhunsko! Vsi smo gledali kdo poje in se obrnemo in jo zagledamo za šankom. Med sabo so imeli dialoge, naredili so cel show. Vsak je igral in pel nekaj časa, celo ata je pokukal in kuhinje in zapel. Pravi Fado! Res dobra izbira, takoj bi ponovila.

Za grand finale pa še Poncha bar. Ponche vseh okusov, ljudje malo notri, malo zunaj na ulici. Vsepovsod so se slišali latino ritmi. Fešta!

In to je to! Madeira je bila nepozabna izkušnja, ki jo z veseljem še ponovim. Presegla je vsa moja pričakovanja. Priporočam!!!