31. March, 2010   Člani pišejo, Egipt  

Bistvo je dežela potovanja

 

Bistvo je dežela potovanja

V zadnjih dneh, ko na naši spletni strani prebiram egiptovske programe, članke potnikov in članke nas vodnikov, se vedno znova ustavim pri osem dnevnem aranžmaju Oskarjevega oziroma klasičnega Egipta. Program potovanja je zastavljen tako, da naj bi dopust začeli v Kairu in končali v Hurgadi. V primeru, da potovanje začnemo v Hurgadi in končamo v Kairu, pa ste seznanjeni z ‘obratno smerjo potovanja’. In ravno zaradi slednje oznake je nastalo tole besedilo.
Katera je ‘prava’ smer potovanja in katera ‘obrnjena’? Je ‘prava’ ta, da začnemo v Kairu in končamo v Hurgadi, ali ravno obratno? Kaj pridobimo, če začnemo v Kairu? In kaj izgubimo, če začnemo v Hurgadi? Drage moje, dragi moji, moram vas razočarati. Popolnoma nič ne pridobimo pa tudi ne izgubimo, če začnemo potovanje v prestolnici, ali pa v obmorskem letovišču. Zato se mi zdi pomembno poudariti, da ‘obrnjena oziroma obratna smer potovanja’ nima nobene negativne predoznake. Oba programa ponujata na razpolago enake možnosti. Vsi ogledi in izleti so enaki, povsod je treba zgodaj vstajati in pri nakupovanju barantati. Oba programa ponujata enake aktivnosti in enak stik s tradicijo. Skratka bistvena je dežela in mi v njej. Ne pa obratna, neobratna, zaokrožena, obrnjena na levo ali desno in ne vem kakšna še smer potovanja.
Nekje pač moramo začeti in nekje končati naše potovanje. Tisto, kar je najbolj pomembno smo torej mi sami. Naše lastno čutenje in doživljanje dežele. In ravno tu lahko pridobimo, ali pa vztrajamo pri lastni zaprtosti in nedotakljivosti.
Zadnja dva potovanja smo začenjali prav v Hurgadi in izkazalo se je, da tudi ta ‘smer’ več kot  funkcionira. Takoj na začetku potovanja se namreč ponuja možnost izleta na koralne grebene Rdečega morja (v obratni smeri torej na koncu potovanja). Kar s štartom v Hurgadi pomeni, da cel dan preživimo z nepoznanimi ljudmi na plovilu, ki ne nudi prav veliko ‘osebnega’ prostora. Vendarle, sta se naša izleta izkazala kot odličen začetek potovanja. Vsi smo se med seboj spoznali in se navadili eden na drugega (celo imena drug drugega smo obvladali že takoj na začetku potovanja!). Dopustniško, sproščujoče, zabavno smo zaplavali v našo potovalno zgodbo in se isti dan naprej proti Luksorju odpravili že kot pravi prijatelji.
Seveda pa mnogokrat začenjamo naša potovanja tudi v Kairu. Jaz egiptovski prestolnici pravim mravljišče. Ker tu živi več kot 20 milijonov ljudi, vsak s svojim ‘opravilom’. Tako kot to poznajo mravljice. Sploh nima smisla, da bi kot vodnica v prvem dnevu vožnje skozi Kairo, na avtobusu  kaj posebno pomembnega razlagala. Kairo je namreč mesto, ki se predstavi sámo. Z vso svojo mestno velikostjo, razkošnostjo in bizarnostjo. Od potnikov v prvih vrstah avtobusa je ponavadi slišati le ‘oohhh’, ‘joooj’, ‘kaj je ta nor, ali kaj’, saj vsi spremljajo promet in umetnost vožnje, ki sta kairska posebnost. Zadnji del avtobusa pa kriči, da zmrzuje zaradi klime v vozilu, kar je vsesplošna posebnost  vseh Egipčanov. Bolj je mraz v vozilih in bolj so odprta vsa okna, bolj Egipčani uživajo. Ne glede na letni čas. Moram priznati, da te obsesije, po vseh teh letih vodenja v Egiptu, tudi sama še vedno ne razumem. V Egiptu, tudi meni, vse prevečkrat pride na misel oskarizem, ki pravi: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti doma.
Kakor koli že, egiptovska potovanja vedno pričenjamo v urbanih okoljih, ki prikazujejo novo, moderno zgodbo Egipta; in fino je, ker našo potovalno zgodbo pričnemo na mehak način, ki je drugačen od domačega, a vseeno ponuja zavetje ‘navajenosti’ in Mc Donald’sa. A dežela ponuja veliko več, kot to. Ponuja genialnost njihovih predhodnikov. In res je, da so ostanki iz preteklosti posejani po celotnem Egiptu. Naj si izberemo še bolj odmaknjeno vasico ali oazo, vedno nas bodo njeni prebivalci presenetili s kakšno staro grobnico, z ostanki davnega naselja, s poslikavami iz bližnje jame, z amforami, s papirusi in kovanci, s starimi izvodi svetih besedil in ikon, z brki ali deli oblačil svetih mož,…. Jaaa, Egipt nas na vsakem koraku pričakuje z dobrodošlico preteklosti, ki je še kako krepko začinjena z zdajšnostjo.
Mesto Luksor, ki ga obiščemo na naših potovanjih, v zadnjih letih intenzivno spreminja svojo podobo. Zaradi bližine zgodovinskih ostankov, ta nekdanja prestolnica faraonov doživlja pravi razcvet. Gradijo se nove ceste, pločniki, avenije, trgovski centri in luksuzne soseske. Vendar pa vam priporočam, da Luksor oziroma njegovo največjo znamenitost, Dolino kraljev, obiščete čim prej. Tako imenovana Dolina kraljev je kraj, kjer so faraoni med leti 1570 in 1070 pred našim štetjem pokopavali sebe in svoje najbližje (takrat ni bilo nič neobičajnega, da si sam sebi za časa življenja kopal svoj grob). V času novega kraljestva staroegiptovske zgodovine je šlo pri gradnji grobnic za revolucionarno dejanje, saj so faraoni začeli svoje grobove skrivati. Famozne grobnice v obliki piramid takrat niso bile več v modi.
Zdaj egiptovska vlada intenzivno razmišlja o zaprtju Doline kraljev. Ta prostor namreč vsako leto obišče več milijonov turistov in posledica tega je vedno večja vlaga v samih grobnicah. Rast vlage pa povzroča razmnoževanje določenih bakterij, ki grobnice, predvsem njihove poslikave, uničujejo. Tako se zna zgoditi, da bo v prihodnje Dolino kraljev lahko obiskala le peščica ljudi, v zameno za plačilo astronomsko visoke cene za vstopnico.
Asuan je tretje največje mesto v Egiptu in hkrati najjužnejše, katerega prav tako spoznamo na naših potovanjih. Če vprašate mene, je to tudi najlepše mesto v Egiptu. Z mestnim okolišem šteje okrog dva milijona prebivalcev, a ker je mesto zelo razpotegnjeno vzdolž nilove obale, nimamo občutka, da smo v velemestu. V Asuanu živijo predvsem Nubijci, ljudje, ki prihajajo iz Sudana. So sodobniki faraonov, ki so se na tem območju obdržali vse do danes. Še vedno govorijo svoj jezik (čeprav le med štirimi stenami), ponosni so na svoje korenine in na svojo tradicijo. To so ljudje, ki z umirjenim življenjskim ritmom in spoštovanjem reke Nil Egiptu prinašajo domačnost in sproščenost. Nubijci so visoki temnopolti ljudje, ki ponazarjajo to, da je Egipt vsekakor na afriški celini.
Skratka ljubi moji bralci, smer potovanja res ne igra pomembne vloge. Kjer koli začnemo egiptovska potovanja, se imamo prijetno. Uživamo v večnem egiptovskem poletju, fotografiramo kot Japončki, čajčkamo z domačini, barantamo kot pravi stari mački, veselo lulamo po puščavi in vmes še popravimo avtobus. Predvsem pa spoznavamo bistroumnost starih Egipčanov, ki ji ni meja in katero v malo drugačni obliki, med zdajšnimi prebivalci, spoznavamo tudi danes.
Čeprav je več kot osemdeset odstotkov Egipta ena sama puščava, to še ne pomeni, da gre za pusto, turobno deželo. Egipt je barvit kolaž različnih možnosti in doživetij. Ostaja pa vaša odločitev, kakšno mavrico boste napletli in se ogrnili z njo. Se vidimo v Egiptu!
Nina Mavrič