28. sep, 2022   Agencija Oskar, Tanzanija, Vodniki, Zanzibar  

 

Barantanje v Tanzaniji

Piše: Saša Hribar

S sopotniki na potovanju po Tanzaniji in Zanzibarju se že prvi dan peljemo proti nacionalnemu parku Manyara na naš prvi safari. Malo pred vhodom v park se ustavimo v poljedelski vasici Mto Wa Mbu, kjer obiščemo lokalno tržnico, na kateri si domačini lahko kupijo vse, kar potrebujejo za življenje.

Za nas pa je to prvi pravi stik z novo drugačno deželo, kjer spoznamo tudi lokalno sadje in zelenjavo. Morda kdo ve kako izgleda sadež baobaba, ga je morda že kdo poizkusil? Takoj ko stopimo iz terenskih vozil, nas obkroži množica prodajalcev. En prodaja rute, drugi safari kapice, masajska pregrinjala, tretji verižice in kot bi mignil, že pol skupine izgleda kot masajski bojevniki in bojevnice.

In kaj zdaj? Kako vprašam za ceno, kdo postavi ceno, koliko naj plačam za ruto in ali je nevljudno nekaj, kar imam že ogrnjeno na sebi, vrniti? Vse je precej drago, nimam časa, skupina gre naprej, saj smo se že na letališču dogovorili, da se bomo najprej skupaj sprehodili skozi tržnico in da bo na koncu še nekaj prostega časa za nakupe. Ojoj, zakaj nimajo določenih cen, jaz nikoli ne bom znal barantati in do konca potovanja ne bom kupil prav ničesar!

Se je že kdo kadarkoli na potovanju znašel v podobni situaciji? Naj vas takoj pomirim, nič ni tako brezupno, kot se morda zdi na prvi pogled. Da bo že naša prva izkušnja z lokalno tržnico prijetno nepozabno doživetje, vam želim predati nekaj koristnih nasvetov.

Sadje in zelenjava na lokalni tržnici. (Mto Wa Mbu)

Kaj pravzaprav je barantanje? Barantanje pomeni dogovarjanje za ceno. Vsak popotnik se bo slej ko prej srečal s slikovito tržnico, kjer se čas kar ustavi. Hitro se »izgubimo« v labirintu majhnih uličic, opojnih eksotičnih dišav, lokalnih izdelkov in spominkov.

Skozi stoletja trgovanja so trgovci do potankosti razvili svoje veščine trgovanja in barantanja. Zakaj smo potem popotniki razočarani, ker nam že takoj v prvem poskusu ne uspe dogovoriti cene, ki si jo želimo oziroma niti ne vemo, kje začeti? Barantanje je socialna veščina in kot taka potrebuje nekaj vaje, potrpljenja in izkušenj.

Galerija s spominki. (Arusha

Prva cena

Preden se odpravimo po nakupih, je dobro razmisliti, kaj si želimo kupiti in koliko denarja smo za to pripravljeni odšteti. Velikokrat primerjamo cene s cenami doma, kar pa naj ne bo naše glavno vodilo. Cene niso nikjer napisane in na njih vpliva več dejavnikov ponudbe in povpraševanja. Velikokrat so trgovci vraževerni in tako lahko zjutraj kot prvi kupci dobimo boljšo ceno, saj s tem verjamejo, da bo njihov dan uspešen.

Moj prvi nasvet je vedno, da se postavimo v deželo, v kateri smo, pomislimo na njen kontekst in standard življenja. Na primer: v Afriki delavec za 12 ur fizičnega dela prejme le okoli 5 USD, vendar to ne pomeni, da moramo kot obiskovalci države vedno razmišljati o najnižji ceni in gledati na pol dolarja razlike v ceni. Vsekakor se lahko odločimo plačati nekoliko več in s tem tudi doprinesti k lokalni skupnosti.

Razlika je, kaj in kakšne izdelke kupujemo. Na tržnici prodajajo številne izdelke, od tekstila, do raznih spominkov, lesenih kipcev in slik vseh velikosti in če vidimo, da so vsi narejeni po enakem modelu, prva cena tako ne more in ne sme biti 300 USD.

Prva cena ni v naprej določena, saj jo spretni trgovci oblikujejo sproti in prilagajajo za vsakega kupca posebej. Velikokrat je odločno previsoka in nerealna. Pomembno je, da je trgovec tisti,  ki postavi prvo ceno. Obstaja nepisano pravilo, da tisti, ki prvi postavi ceno, izgubi. Velikokrat nas bo prodajalec vprašal po naši oceni vrednosti, kar je vsaj sprva težko storiti in kaj hitro se zgodi, da bomo postavili previsoko ceno in gre lahko le še od tu navzgor. Raje počakajmo, da prodajalec sam nekajkrat zniža svojo prvo ceno, preden mi postavimo svojo ponudbo.

Čas

Za uspešno barantanje si je potrebno vzeti dovolj časa. Zelo koristno je pred nakupom preučiti ponudbo na tržnici. Sprehodimo se po različnih trgovinicah in povprašamo po prvih cenah. »Samo gledam!«. Igramo na karto nezainteresiranosti, saj takoj, ko pokažemo pretirano navdušenje nad izdelkom, izgubimo pomembno pogajalsko prednost. Včasih je težko, vendar poskusimo ohraniti hladen izraz na obrazu in pregledamo še ostalo ponudbo. Trgovec bo hitro videl iskrico v naših očeh, ko bomo našli nekaj, kar nam je neizmerno všeč. Ne ustavimo se le pri izdelku, ki bi ga resnično radi imeli, ampak se sprehodimo naokoli in si ogledamo še druge stojnice ter se kasneje vrnemo. Torej ne kupimo že takoj v prvi trgovini.

Lokalni jezik

Nič ne naredi boljšega prvega vtisa na domačina ali trgovca kot to, da ga lepo vljudno pozdravimo v njegovem jeziku. Že s tem, ko se naučimo vprašati, koliko kaj stane ali povedati, da je nekaj predrago, se razločimo od ostalih turistov in pokažemo, da nam je mar za lokalno tradicijo in kulturo.

Dobra volja, nasmeh, vljudnost, potrpežljivost in spoštljivost nam vedno odprejo na videz še tako priprta vrata. Včasih pomaga tudi kak kompliment o trgovinici in blagu, ki se v njej prodaja. Barantanje naj nam ne bo le boj za vsak prihranjen dolar, ampak igra, v kateri uživamo in iz katere bova oba izšla kot zmagovalca. Ni potrebe po jezi ali slabi volji. Naj nam bosta prijaznost in spoštovanje ključno vodilo pri barantanju in nenazadnje pri spoznavanju nove drugačne kulture.

Z barantanjem za ceno pričnemo le, če nas nekaj resnično zanima. Pogledali smo si vse trgovinice in dobili približno realno vrednost željenega izdelka. Postavimo si še našo mejo, koliko smo še pripravljeni plačati in naj se igra začne.

»Prava cena«

Velikokrat me potniki vprašajo, koliko kaj stane in kakšna cena je prava. Moj odgovor je vedno enak. Cena je taka, kot se bosta s trgovcem dogovorila, da je. Pomembno pa je, da bosta na koncu oba zadovoljna z njo.

Dejstvo je, da noben trgovec ne bo svojega izdelka prodal po taki ceni, da bo s tem izgubil. To pomeni, da nimamo slabe vesti. Vse je del igre, s katero bi mi želeli malo prihraniti, trgovec pa čim več zaslužiti.

Tu se pojavi ključno vprašanje: za koliko znižati prvo ceno? Nasveti so različni, nekateri pravijo vsaj četrtino, drugi polovico. Ni enotne formule, zato je pomembna priprava in občutek o realni ceni. Če je prva cena pretirano visoka, tudi 50% znižanje še vedno pomeni občutno previsoko ceno, kljub občutku, da smo super zbarantali.

Običajno so cene postavljene od 50% pa vse do 300% višje od običajne cene. Vedno sami začnemo s prenizko ponudbo in vedno predlagamo nižji znesek, kot smo ga še pripravljeni plačati. Ko trgovec ponudi prvo ceno za nek izdelek 300 USD in jo sam spusti na 200 ter vpraša, koliko bi pa potem jaz plačal, vedno rečem 20 USD. Seveda bo ob moji ponudbi videti hudo presenečen, morda celo zaigra užaljenost, ampak če se pogajanje nadaljuje, smo na pravi poti. Tako počasi z nekaj spretnosti in vztrajnosti pridemo do cene, ki smo jo pripravljeni plačati.

Če je za nas cena še vedno previsoka lahko pomaga, če kupimo več izdelkov hkrati. Za postavljeno ceno predlagamo, da kupimo npr. dva kipca namesto enega. Dober test prodajalčeve zadnje cene pa je, da se zahvalimo in enostavno odidemo iz trgovine. Če ne pride za nami, smo očitno res pretiravali in sedaj vemo, pod katero ceno ne bomo prišli.

Zelo je pomembno, da dogovorjene cene ne spreminjamo in od sklenjenega posla ne odstopimo, saj s tem izkažemo veliko mero nespoštovanja do prodajalca.

Prodajalna slik na peščeni plaži. (Nungwi, Zanzibar)

Barantanje je del kulture, za nas pa je spretnost, ki se je želimo še naučiti in jo izpiliti, kot del izkušnje potovanja. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Začnimo vaditi pri manjvrednih predmetih, kjer je strošek obvladljiv. Ob tem pa ne pozabimo, da je vse le igra. Ali na koncu uspemo ali ne, niti ni tako pomembno. Pomembno je le, da se ob tem zabavamo in na prav poseben način spoznavamo kulturo gostujoče dežele. Za nekoga je barantanje nujno zlo, spet drugemu neznanski užitek. Na začetku potovanja se za pomoč vedno lahko obrnemo na vodnika ali na bolj izkušenega sopotnika in na koncu potovanja bomo že vsi mojstri v barantanju!

Srečno in veliko nepozabnih doživetij ob prihodnjem obisku lokalne tržnice vam želim!

Preberite več: Tanzanija