07. okt, 2020   Agencija Oskar, Slovenija, Vodniki  

 

Atraktivna dežela medveda

Piše: vodnik Bojan Grošelj, specialist za Deželo medveda

»Kaj se res ne naveličaš – eno in isto?«, so me večkrat vprašali sopotniki po deželi medveda. Ne, nikoli se ne naveličam domače »gostujoče dežele«. Zakaj ne? Ne prvi pogled ni nič posebnega, a v resnici gre za raziskovanje in doživljanje izjemno zanimivega koščka naše domovine.

Odstirali smo tančice kraškega sveta, se čudili presihajočemu Cerkniškemu jezeru, ki je ali pa ga ni; saj veste, kako pravijo domačini: jezero je in jezera nej. Občudovali smo delo narave in nehote smo postali raziskovalci v Rakovem Škocjanu ali pa v Unški koliševki. Zares nikoli ni bilo tako kot zadnjič. Kadarkoli sem prišel, je bilo malce drugače, včasih sončno, drugič oblačno ali pa je na vso moč deževalo … v vsakem vremenu smo s sopotniki ustvarili enkratno zgodbo.

Spoznavali smo grajsko arhitekturo in se mimogrede prelevili v prince in princese. Kako so živeli še nedolgo nazaj? Vse to se nam je tekom potovanja odstiralo in hočeš nočeš smo padli v zgodbo. Občudovali smo grajsko arhitekturo in čutili žalost ob razvalinah. Vedno pa smo poiskali mesta za  odlične fotografije.

Križna jama, čudo kraškega sveta, zadnje prebivališče jamskih medvedov, ni edina jama, ki si jo  v deželi medveda ogledamo – saj smo vendar na krasu, kjer je mnogo jam. Navdihnila nas je Ljubljanica, reka sedmerih imen, le kako smo znali vseh sedem imen … tako na izust. Čudili smo se reki Rak, tu privre na plan, gre pod mostom in ponikne – le kje privre zopet na plano? Bili smo pozorni raziskovalci, opazili smo drobne podrobnosti, vsakič smo jih doživeli drugače.

A tudi sprehodov in prekrasnih razgledov na poti ni manjkalo. Občudovali smo lepote tega dela Slovenije iz ptičje, včasih morda tudi iz ribje perspektive. Vsekakor pa smo uživali v miru, v objemu neskončnih gozdov, ob vodi. In vsak dan smo hodili, na koncu dneva pa smo se prehojenim kilometrom kar malce čudili. Kot da bi si vsak dan privoščili gozdno kopel, v pomirjujočem in sproščujočem zelenju. Resnično lepa je ta dežela medveda. Seže do srca.

Radovedno smo sledili povesti Frana Levstika »Martin Krpan«. Je bil doma res iz Vrha pri Sveti trojici? Kaj pa njegova kobila? Se je res rodila v štali na posestvu, kjer danes živi bloški umetnik? Ribniška dolina je znana po suhi robi in po pesmi » S’m Ribnčan Urban po cejmu svejtu znan«. Kako izgleda nastajanje suhe robe? Z zanimanjem smo prisluhnili zgodbi izdelovalca suhe robe, ki nam jo je z žarom povedal kar v domačem jeziku.