ARMENIJA in GRUZIJA – presenečenje par excellence
Piše: Boris Lepojić
Potovanja v Gruzijo in Armenijo
Naj takoj priznam, da Armenija in Gruzija nista bili na seznamu potovalnih želja. Ex sovjetske republike so se mi zdele temačne, zamorjene, sive. Potrditev navedene teze sta dodala še otroka, ki sta jasno povedala, da bolj dolgočasne in bedne izbire pa že dolgo ne. Pojdimo raje v Medulin, sta dejala. Pa te očitno doleti ravno tisto, kar potrebuješ za preboj predsodkov.
Vsak s svojo naravnanostjo smo tako vstopili v potovanje. Že prvi stik z Armenijo je bil popolnoma drugačen. Sončno toplo vreme, nasmejani vodnik Žiga in energična lokalna vodnica Anahit. Začeli smo s skokom na glavo, kot se je izrazil vodnik. Po neprespani noči celodnevni ogled Erevana. Što ne ubija, jača. Bolj kot armenski Vatikan nas je zanimala armenska kava. Novih moči nam je vlil armenski konjak. Po degustaciji je zaspanost izginila. Prav tako prepričanje, da je Armenija temačna, zamorjena in siva. Ogledi so si sledili drug za drugim: mati Armenija, muzej rokopisov, sprehod skozi mesto … Uau. Koliko zanimivosti. Še otroci niso godrnjali.
Po odlično prespani noči se takoj odpravimo na pohod v sotesko Garni. To smo potrebovali. Hoja, vulkanske tvorbe, reka … Naslednji postanek je Khor Virap, kjer s pogledom na Ararat izpustimo golobčka za srečo in se spustimo 12 m pod zemljo (malo adrenalina ne škodi). Muzej Parajanova je novo presenečenje. Vrhunski kolaži nas tako nasmejijo, kot nam dajo misliti. Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, si privoščimo še armensko pojedino. Še dobro, da sledi vožnja proti Gruziji, kje lahko v miru prebavimo. Po prestopu meje nas čaka gruzijski avtobus in za dobrodošlico gruzijsko vino. Stvari tečejo v pravo smer. 😊
Tretji dan je namenjen ogledu gruzijske prestolnice Tbilisi. Tbilisi kar brsti od mladostne energije. Prebuja se pomlad. Dovolj je časa za oglede, kavice, sladolede … uživanje v mestnem vrvežu. Skratka, balzam za dušo po dveh nabitih dnevih.
Četrti dan zapustimo Tbilisi in se odpravimo do samostana Jvari. Človek bi rekel, pa ne še en samostan. A bi se zmotil. Narava, sotočje rek in konj, ki se hoče pridružiti našem avtobusu, je odličen uvod v dan. V jamskem mestu smo že kot otroci. Plezamo na skalne tvorbe, pokukamo v vsako luknjo, odkrijemo skrivni tunel … Kaj pa zdaj? Gremo v Gori – rojstni kraj Stalina. Zgodba nas ne pusti ravnodušne – debata na avtobusu kar ne zamre, dokler ne vidimo prepadnih pobočij, po katerih se vozimo. Naš cilj je osrčje Kavkaza. Tja prispemo v poznih večernih urah, saj plaz zapre cesto in promet poteka samo enosmerno (poklon šoferju).
Če smo že tu, pa pojdimo v hribe. Razlaga vodnika, da štartamo ob sončnem vzhodu, da ujamemo vzhod na vrhu, se mi ni zdela logična. A on že ve. Odrinemo ob sončnem vzhodu (le da je sonce še za hribi). Sprehod skozi spečo vasico hitro mine. Vodnik nas usmeri na pravo pot z navodili, da se vidimo na vrhu. Otroci zaživijo. Uff, kako smo tekli. Samo da ne zamudimo vzhoda. Ko bi mi jih le doma uspelo tako motivirati. Na vrhu smo še pred vzhodom. V popolnem brezvetrju in brez oblačka počakamo na vzhod. Kazbeg zasije v vsej svoji lepoti. HVALA Prometej za to doživetje. Po vrnitvi v hotel nas čaka zajtrk – lakota je res najboljši kuhar. Vožnja in postanki proti Tbilisiju minejo kot bi mignil. Sedaj smo že popolnoma druga skupina – povezale so nas gore.
A naš timbilding se nadaljuje. Naslednji dan sledi vinorodna pokrajina, pokušina vin, kosilo … večerni protesti v Tbilisiju. Kot se je izrazil naš sopotnik: tu skoraj bolj verjamejo v Evropsko unijo, kot v Evropski uniji sami.
A da ne bo zgledalo, da smo samo jedli, pili in se sprehajali. Naš vodnik Žiga nas je na avtobusu skozi razlage vpeljal v zgodovino obeh dežel, politične peripetije, kulturo, vino, konjak …
Kaj pa otroci? Jim je žal, da jih mami in oči nista peljala v Medulin? Sploh ne. Dogajalo se jim je. Pri izpolnjevanju ankete sem v prostor za komentar moral napisati: Žiga je zakon. Kaj pa starši? 😊
Potovanja po Gruziji in Armeniji
