15. dec, 2021   Agencija Oskar, Apulija, Italija, Vodniki  

 

Apulija – Zgodbe z juga škornja

Piše: Ajda Kranjc

Potovanje v Apulijo >> 

Ob mislih na Italijo se nam pred očmi zavrti film o ostankih veličine rimskega imperija, o srednjeveški Beneški republiki, o renesančnih mislecih in umetnikih, o velikih in pomembnih pristaniščih, prvih univerzah, o neustrašnem raziskovalcu Marcu Polu … ki se je bojda rodil tam nekje na jugu, pravijo da na Korčuli, otoku oblitem z Jadranskim morjem.
Ko smo z mislimi na jugu Jadranskega zaliva v spremljavi škržatov, obdani z vonjem borovcev, odplavamo v sončni zahod. Kaj je tam preko morja? Tam se začne čarobna mediteranska dežela imenovana Apulija ali po italiansko Pulia, ena izmed dvajsetih Italijanskih dežel. Ja, to je peta italijanskega škornja.

Tam v Jadransko morje štrli gozdnati in hribovit polotok Gargano. Ob njegovi obali lahko občudujemo naravne mostove, skrivnostne jame, ki so nekoč nudile zavetje gusarskim barkam. Med drugimi se je tod potikal strašni osmanski gusar Barba Rosa. Tam so ribiške vasice in mesteca z nenavadnimi lesenimi konstrukcijami imenovanimi trabuchi. Te so ribiči postavili na obalo, da so lahko s klifov, dvignjenih nad morje, lovili ribe v mreže. Tako so se izognili srečanju s podivjanim morjem in pogubno zapeljivimi sirenami.
Zgodba pravi, da je nekoč v Viesteju, mestecu čisto na rtu polotoka živel mlad zaljubljen par Cristalda in Pizzomunno. Ona je bila prelepa, on pa mišičast zagorel mlad ribič. Sirene z globin morja so se zagledale v lepotca in ga s svojim petjem vabile med valove s sladkimi obljubami o nesmrtnosti. A ker se ni dal, so sirene, besne od ljubosumja v morje zvlekle Cristaldo. Pizzomunno pa še danes kot okamenel čaka njene vrnitve na obali mesteca Vieste. Vidimo ga lahko v obliki 23 metrov visokega naravnega kamnitega stebra na peščeni plaži pod gradom v Vieste.

Vieste Apulija shutterstock 1357411700 - Apulija - Zgodbe z juga škornja

Od Viesteja proti zahodu se v notranjosti ostroge Italijanskega škornja razprostira temni gozd ali Foresta Umbra in še malo zahodneje kraj, kjer se je nekoč davno prikazal sam nadangel Mihael, čigar prisotnost lahko morda začutimo še danes, če se spustimo v jamsko svetišče v Monte Sant Angelo. To je sveto mesto, kjer so se zbirali križarji pred odhodom na Bližnji vzhod. Priprošali so se angelu, ki je bil sam božji sin, preden je učlovečen stopil med smrtnike in pomeni zmago dobrega nad zlim.

Ko sestopimo s hribovitega in z gozdom poraslega Gargana, lahko vidimo, da je bil le-ta daleč nazaj v geološki zgodovini ločen od preostanka italijanskega škornja., saj je od daleč videti kot ogromna nasedla ladja. Ob njej se razprostira ravnica Tavoliere, ki spremlja južno Jadransko obalo med dvema polotokoma – na severu Gargano in na jugu Salento. Na zahodu jo omejujejo Danujski Apenini in gričevnate Le Murge.

Na severu se nahaja, dvignjeno nad ravnico, mesto Lucera. Od tod kraljuje grad Friderika II (13.st), sina Apulije, čigar rojstvo je bilo javno, saj je bila njegova mati Konstanca Siciljska tako ponosna na to, da je rodila naslednika Henriku VI Hohenštavfskemu, da je med porodnimi krči velela postaviti šotor, v katerega je lahko vstopila vsaka ženska in si ogledala rojstvo svetovnega čudesa – STUPUR MUNDI, kakor so med drugim imenovali Friderika. Še kot otroku sta mu starša umrla in poslan je bil v varstvo k papežu Inocencu III. Za njegovo vzgojo pa je skrbel tudi neznani islamski imam. Slednje je močno vplivalo na mladega Friderika, saj je skozi celo svoje življenje in delovanje kazal naklonjenost učenostim s področja zvezdogledstva, alkimije in svete geometrije, katere nosilci so bili tedaj Arabci. In prav tu v Luceri je čutiti močan arabski vpliv zahvaljujoč temu, da je Friderik II dal sem naseliti Arabce iz Sicilije, s čimer je želel pomiriti nemire na Siciliji. In tako lahko še danes občudujemo minaret iz 13. stoletja, ki se je skozi čas spremenil v stranski stolp katedrale.
Južneje, v notranjosti Apulije, dvignjena nad ravnico na robu planote Le Murge, stoji krona Apulije – Castell del Monte, odsev ljubezni do islamske znanosti in arhitekture Friderika II.

Castel del Monte Apulija shutterstock 1132644431 - Apulija - Zgodbe z juga škornja

Tik ob stičišču Gargana z ravnico nam sapo vzame jata belih vetrnic. To je prva privatna vetrna elektrarna v Italiji. Ta lovi zračne mase z morja in z gora, ki se svobodno podijo po ravnih poljih, ki v pomladi zardevajo v makovih cvetovih.
Pred dva tisoč leti so si tod omislili svoja posestva ali latifunjije rimski pomembneži in za seboj pustili amfiteater v Luceri ter dele portalov, ki danes štrlijo sredi ničesar, kot zgodba brez rdeče niti.
Med polji ždijo tudi zapuščene, nedokončane stavbe, gradnje migrantov italijanskega juga, ki so v 19. stoletju odšli s trebuhom za kruhom na sever in nekateri od tam čez lužo v Združene države Amerike. Svetlo zeleno ravnino prekinjajo zeleno sivi nasadi oljk.

Tik ob obali še danes delujejo največje soline v Italiji Saline di Santa Margerita di Savoi. Del njih je spremenjenih v naravni rezervat, kjer spomladi na veliki nogi gnezdijo elegantni flamingi. Ob solinah pa se razprostirajo polja, ki rodijo čebulo, artičoke, jajčevce in druge sestavine okusov Apulije.

Še bolj na jug sledimo Jadranski obali v spremstvu nasadov oljk in vinogradov. Slišimo lahko vedno več hrupa letal in zaznamo z vidom in vohom prisotnost večjega mesta s pristaniščem. To je Bari. Kljub za oko in nos nečedni industrijski lupini v svojem jedru skriva sočno, pikantno staro pristaniško mesto. Ljudje so na ulicah, iz kuhinj se sliši ženske, ki pojejo in lahko si predstavljamo, kako plešejo za štedilnikom. Otroci se podijo naokoli s skiroji, dedki pa šahirajo in praznijo steklenice piva. Z balkonov diši sveže oprano perilo. Uličice krasijo oltarčki posvečeni Mariji in Sv. Mihaelu, okna pa čipkaste zavese. V lepem vremenu se kuhinje preselijo na prosto in lahko vidimo, kako gospodinje ročno izdelujejo testenine imenovane orecchiette ali ušeska.

Italija Apulija Bari ss 709593259 - Apulija - Zgodbe z juga škornja

Orecchiete z razno raznimi omakami z zelenjavo, ki je tod ne primanjkuje, so značilna jed Apulije. Zraven se pije vino Primitivo. Ena ključnih sestavin pri pripravi hrane je seveda olivno olje – življenjski sok Apulije.
Med Barijem ob obali in Val d’Itrija v notranjosti, na prelomnici, kjer se začne najjužnejši del Apulije – polotok Salento, ob poteh že več kot dve tisočletji modrujejo častiljive babice oljke z grčastimi debli in mogočnimi sivimi krošnjami. Šepetajo stare zgodbe in pravijo, da so videle kako je tod mimo v rimskih časih vse do Brindisi tekla Via Apia Traiana, ki je oskrbovala rimski imperij z olivnim oljem in vinom.

Če se dvignemo nad nasade oljk, pridemo v eno izmed očarljivih mestec posejanih po Val d’Itria, v belo mesto Ostuni. To je mestece s srednjeveško zasnovo, ki kar vabi na potep po belih zavitih uličicah navzgor na vrh griča, kjer se nahaja katedrala, za njo pa čudovit razgled vse do obalnega mesta Monopoli.
Nedaleč stran je Loco Rotondo ali okrogli kraj. Vse ulice v tem mestecu v koncentričnih krogih vodijo do srca mesteca – do katedrale, seveda. Tod so strehe hiš strme in dvokapne, kar da slutiti, da so se tod daleč nazaj potikali ljudje s severa. Pred mestnimi vrati se bohoti manjši park s čudovitim razgledom na dolino posuto s trulli. Ob vznožju griča pa je vse polno vinogradov.

Trulli, apulijski kažuni ali kamnite hišice nas spremljajo skoraj povsod po Apuliji. Največ pa jih je v Alberobellu, mestecu, ki je videti kot mestece palčkov, zgrajeno iz kamnitih hišic s stožčastimi kamnitimi strehami. Danes v nekaterih še živijo domačini, nekatere oddajajo kot prenočišča za turiste. V Alberobellu pa je v njih moč kupiti izdelke domače in umetnostne obrti, kot so razni izdelki iz tkanega lanenega (in bombažnega) platna, lončevina, tipične jedi, olivno olje, pekoče omake za testenine, orecchiette … no najde se tudi kitajska roba, a kaj hočemo, svet je pač okrogel.

Alberobello Apulija - Apulija - Zgodbe z juga škornja

Nekoč pred davnimi časi v teh hišicah niso živeli palčki temveč podložniki španskega kralja. Apulija je bila v 18. stoletju ena izmed kolonij Španske krone, ki je od prebivalcev zahtevala davke za dovoljenje stalne naselitve. Takrat se je stanovanjska problematika reševala tako, da so si ljudje postavili okrogle kamnite hiške, ki se jih je ob izmiku pravega kamna dalo na en, dva, tri podreti in že ni bilo dokaza o stalni naselitvi. Sel poslan v inšpekcijo je tako našel le kupe kamenja. Leta 1797 je prebivalstvu prekipelo in odšli so v Taranto prosit Kralja Ferdinanda IV za dovoljenje za stalno naselitev. Od takrat naprej so hišice v Alberobellu utrjene v spodnjem delu, strehe pa so še vedno stožčaste in grajene iz kamenja. Krasijo pa jih skrivnostni magični simboli, ki varujejo prebivalce teh domov in so vedno obrnjeni proti vzhodu k prvobitnemu božanstvu – soncu.

Južneje od Val d’Itrija se je dolgo nazaj v geološki zgodovini celini priklopil današnji polotok Salento, ki ga z vzhodne strani obliva Jadransko, z zahodne pa Jonsko morje. Kraj, kjer se zahod najbolj približa vzhodu in kraj, kjer so z bližnjega vzhoda že od prazgodovine migrirali ljudje in z njimi njihov način življenja. Tod so se v 5 stoletju pred našim štetjem naselili Mesapijci, ilirsko ljudstvo, ki je priplulo najverjetneje z ozemlja današnje Albanije.

Že Mesapijci so ustanovili naselbino blizu današnjega glavnega mesta Salenta – Lecce. To je mesto imenovano tudi južne Firence, saj v njegovem starem mestnem jedru z vseh sten buhti lepota arhitekturne umetnosti. Le da v tem primeru baročne. Kamen salenta je mehak in voljan za oblikovanje rastlinskih, živalskih in angelskih figur. Najlepše okrasje krasi baziliko Santa Croce. Stavbe v Lecceju pa vedo povedati, da so se tu med drugimi ustalili tudi Rimljani in da so tod trgovali Benečani. Danes je to mesto polno življenja, ki v večerih utripa v ritmu juga.

V poletnih ter jesenskih mesecih se tod okoli odvijajo festivali tradicionalne glasbe – pizzica, ki je bila v preteklosti tesno povezana s tarantizmom, z magičnimi rituali in zdravljenjem depresije pri ženskah. Slednje so se v preteklosti dostikrat znašle v trdnem primežu patriarhata, katerega je za vrat stiskala revščina. Tiste, ki jih je “nekaj pičilo” so zdravili s hitrim ritmičnim plesom in petjem, s transom torej. Danes je to družabni ples, identiteta juga Italije in pa še vedno dober antidepresiv in aerobna vadba ob enem.

Italija Apulija Lecce ss 1022021656 - Apulija - Zgodbe z juga škornja

Na jugozahodu, ob Jonskem morju spet lahko zavohamo pomembno pristaniško in industrijsko mesto Taranto, čigar nastanek najdemo zapisan v zgodovini daleč v antiki, ko je tu stal grški polis imenovan Taras. Taras je imel pomembno vlogo v Magni Greciji – zvezi grških polisov ob obalah Salenta. In prav v svojem srcu skriva Taranto ostanke Pozeidonovega templja.

Stran od obale proti severozahodu je dežela imenovana Basilicata. Ime je dobila po duhovnikih, ki so v 15. stoletju sem prebežali iz Bizanca. Griči iz peščenjaka so jim ponudili možnost, da si v skale izkopljejo domove in svete prostore. Na tak način je nastala tudi Matera, mesto nad kanjonom reke Gravine, ki je vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja živelo v jamskih prebivališčih, brez elektrike in brez tekoče vode. Nekoč je Matera pomenila sinonim za revščino italijanskega juga in kraj, kamor so pošiljali politične zapornike nevarne fašističnemu režimu. Danes pa je Matera popolnoma nekaj drugega: bleščeče mestece pod zaščito Unesca. Sassi ali mestne četrti jamskih prebivališč kar kličejo, da se podamo na potep po uličicah vse do roba, kjer se lahko zazremo v lepoto ponora reke Gravine in njenega kanjona ter ostanke enostavnih jamskih bivališč na drugem bregu. In vse se zdi, kot bi to že nekoč videli na nekem potovanju po Turčiji.

In res, to so kraji kjer sta si blizu zahod in vzhod, preteklost in sedanjost, kraji kamor so prihajala celo ljudstva in kralji s severa in kraji kjer se je vse skupaj zmešalo v opoj juga.
Šum vetra v drevesnih krošnjah nas predrami, odpremo oči in vemo kam bi na naslednje potovanje šli 😉.

Potovanje v Apulijo >> 

Italija Apulija Matera ss 616249478 - Apulija - Zgodbe z juga škornja