»Lepše od najlepšega«

Tako je pisal o njem Aldouy Huxley in dodal, da je enostavno preveč dobra zadeva! Še danes se mnogi strinjajo z njim, vsaj do tam, da je izjemno lepo in očarljivo jezero. Hitro te navduši in komaj izpusti! Jezero je del višavja v Gvatemali in s svojo podobo že dolga leta privablja obiskovalce. Mnogi ostanejo dlje, kot so načrtovali, mnogi pa se po prvem obisku vračajo še in še. V okolici jezera in nasploh v celotnem višavju Gvatemale so še vedno izjemno močne tradicionalne navade in običaji. Najbolj govorjen jezik ni španski, pač pa so to majevska narečja. Bogata kultura temelji na koruzi, za katero Maji verjamejo, da od nje izvira celotno človeštvo je še vedno močno živa! Vsaka vasica v višavju in še posebej tiste okrog jezera Atitlan, ima svojo posebno zgodbo in je povezana z mnogimi legendami…

Nekaj številk, potem pa vzpon na vulkan Pedro ter ladjica, hitrejša od Ferrarija!

Jezero Atitlan je vulkanskega nastanka in polni ogromno kaldero, nastalo v izbruhu vsaj 84 000 let nazaj. Leži na višini 1562m in ima 130 km2 površine ter je najgloblje pri 340 m. Obdano je s tremi vulkani, Atitlanom, San Pedrom in Tolimanom, med katerimi je najstarejši San Pedro ali kar Pedro po domače. Pedro naj bi zadnjič bruhal prbl. 40 000 let nazaj, Atitlan pa je še vedno aktiven, a ni bruhal že vsaj 150 let. Po prihodu v izhodiščno mesto na jezeru Atitlan, Panajachel, se hitro odločimo, da bomo naslednji dan izkoristili za vzpon na vulkan Pedro. Kaj bi lepšega kot nekaj ur hoje skozi pisano džunglo in čudovit razgled z vrha preko 3000 m visokega vulkana? Začeli smo zgodaj, še pred zoro, ko so bile barve na jezeru najlepše… Če nas navdušen vodnik ne bi priganjal, bi verjetno kar stali in strmeli. Potem pa smo šli. Najprej na drugo stran jezera, potem z majhnim tovornjakom na izhodišče in nato smo v hrib zagrizli peš. Točno tako je bilo, kot smo si predstavljali. Vsi odtenki zelene in vsi mogoči džungelski zvoki na poti navzgor ter izjemen razgled iz vrha. »I believe I can fly!!« in podobni občutki na vrhu Pedra, kjer s svojimi rokami lahko objameš jezero. Po spustu smo v pristanišču čakali lokalno ladjico – jezerski potniški promet in dočakali pravi Ferrari med ladjicami. Na jezeru so se pojavili valovi in veter je pihal naravnost proti nam. Kapitan pa se ni dal. Trdno je stal in se upiral vetru ter gnal malo ladjico na vso moč. Voda je špricala kot tuš na čisto vse potnike. Najprej smo pomislili, da se heca, a hitro ugotovili, da se ne in se z zadnjimi močmi poskušali zaščititi pred nepričakovanim tušem. Ni šlo in v Panajachel smo prišli mokri do kože, a prvi med ostalimi ladjicami!

Le kdo je ta človek po imenu Maximon?

O njem se kar naprej govori v čisto vseh vasicah ob jezeru Atitlan. In ne le tam. Povsod se omenja tega Maximona. Radovednost nam ni dala miru in odpravili smo se na raziskovanje. Spet z eno od hitrih potniških ladjic, v manjše mestece na drugi strani jezera, Santiago de Atitlan. Takoj ko se izkrcamo, so tukaj. Domačini, ki nam želijo predstaviti Maximona. Sledimo prvemu in hitro izvemo vse te zgodbice, povezane z njim. Maximon je bil nekoč, v času pred prihodom Špancev, majevski bog podzemlja, znan po imenu Maam. Ko pa v te kraje pridejo Španci z novo religijo, jo zaradi večjega miru Maji sicer sprejmejo, a določene stvari prilagodijo po svoje. Tako ostane tudi Maximon del vsakodnevnega verovanja Majev v okolici jezera Atitlan. Ime dobi kot mešanico imena Maam in San Simon. Danes je Maximon poznan po tem, da simbolizira moško spolno moč in prinaša dež ter s tem omogoči rodovitno zemljo. Je tudi zaščitnik kockarjev in zabavljačev, kdor ga časti, pa ga čaka bogastvo in uspeh. Prisoten je po mnogih domovih, šolah in tudi cerkvah po vsej Gvatemali. Na videz izgleda kot moški z brki v črni obleki z rdečo kravato in klobukom. Pogosto je upodobljen v kipih človeške velikosti, ali kot lutka in tudi na slikah. Najraje vidi, da mu ljudje podarijo tobak, alkohol ali celo Coca – Colo. Njegov dan je 28.december, ko dobi še posebno veliko darov in njegove kipe ter podobe javno razkazujejo v vasi, sicer pa je večji del leta na varnem za zidovi hiš. V Santiagu de Atitlan so mnogi prebivalci pripravljeni pokazati Maximona naključnim obiskovalcem in povedati kakšno zgodbo ali dve o njem. Nikoli seveda ni odveč, če s sabo vzamete kakšno Coca – Colo ali še raje ognjeno vodo in jo pustite zanimivemu možu v dar!

Še več legend, svetovljanska kulinarika in vnovična presenečenja

Dnevi ob jezeru Atitlan so vedno polni do zadnje minute. In to niso kakšni zapleteni načrti, ampak zgolj uživanje v vsakem trenutku. Pogled na jezero v vseh mogočih barvnih odtenkih, ki se ga je nemogoče naveličati. Večerja v eni od odličnih restavracij, kjer pripravljajo skoraj vse in to zelo okusno! Klepet z naključnimi mimoidočimi in spoznavanje zanimivega prepleta tradicije in vseh novosti, ki so prišla na območje po prihodu Špancev. In to je samo majhen del vsega, kar v sebi skriva jezero Atitlan. O, kako hitro te zagrabi in kako težko se je izviti iz njegovega objema. A lepo mu je tudi pomahati v slovo in načrtovati, kdaj ga spet obiščeš!

Ajda Šter