Petek, 23.9.2011
Zbor na Brniku. Iskanje potnikov le tam nekje 86% uspešno. Bi ena potnica raje ostala doma? Raje pokličem in preverim. Ne, le uro je zamešala in mirno čaka doma. Se zgodi, a ne?
Prestopanje v Istanbulu spominja na tek na dolge proge, na koncu pa vendarle zamuda leta. Čas za prva rokovanja in spoznavanje sopotnikov. Silno veliko nas je in težko si bo zapomnit vseh osem!
Sobota, 24.9.2011
Na letališču nas čaka neobičajno visok Indijec. Brij, se predstavi, iz Rajastana. A, zato je tako visok in dobro grajen. In že drvimo v naši Formuli 1 (za neposvečene: kombi Force) Indiji naproti. Prvi zajtrk – uf, pekoče in prvi obisk 
Winstona Churchilla (WC za neposvečene) – uf uf uf… Naprej na poti nam jutranje sonce odstre prve podeželske prizore, medtem ko se vodnica vneto trudi pripraviti “ta nove” na “Mati Indijo”. Ogled trdnjave Amber je pospremljen z novimi uf ufi, pa ne toliko zaradi ubijalske vročine kot zaradi resnično izjemne arhitekure in občutka za detajle velikih Rajputov. V observatoriju Jantar Mantar se naučimo brati čas na kolosalni sončni uri in izvemo o velepomembnosti horoskopa.
Na glavni bazar ulici starega mesta Jaipurja vodnica zakliče:”Prostooo,” in izgine. Osupli pogledi: “Le kaj naj počnemo tu eno uro?” nič ne pomagajo. Na koncu se izkaže, da je bila ura premalo, saj so ženske veselo barantale in srkale kokakolo ter se vrnile vsaka s svojim sarijem. Večerni prihod v hotel postreže s presenečenjem: bazeeeeen! Tuš nocoj ni potreben.
Nedelja, 25.9.2011
Pripravljeni na nekajurno vožnjo, a poglej poglej, se že ustavljamo… Naš lokalni vodnik Brij nas je povabil v svoj dom. Nikjer drugje kot v VIP območju! Ko čajčkamo, se pogovarjamo, da je tudi to Indija. Potem pride vsa vožnja in za njo vsa gneča na poti do vele čislane grobnice sufija Cistija, ki služi kot indijska Meka. 
Čez teden dni se začne hadž, romanje v pravo Meko, a če romaš sedemkrat v Ajmer, ti v Meko sploh ni treba. Po muslimanskem svetem mestu pride na vrsto hindujsko sveto mesto Puškar z vsemi maškarami (za posvečene: saduji), prepovedjo mesa in alkohola, a vseprisotno marihuano, s svetim jezerom in našo prvo pujo, hindujskim obredom, ki jo posvetimo našim dragim doma. Potem pa tavamo po mestecu, izogibajoč se svetim kravam in še bolj svetim kravjim kupčkom… V hotel se vrnemo pozno, a to nas ne odvrne od težko pričakovanega kopanja v bazenu!
Ponedeljek, 26.9.2011
Danes nas čaka dolga pot, ki pa presenetljivo hitro mine. Vodnica ves čas nekaj naklada, a kdo jo bo poslušal, ko pa je življenje zunaj
tako pisano in drugačno. Pa se začnemo ustavljati. Poklon Sivi, h kateremu se moli v ponedeljek za idealnega moža. Pa foto Hanumana, ker je preprosto tam. Pa potem naša Formula 1 zavije na kolovoz in že smo v vaški soli, kjer nas otroci strumno pozdravljajo, kljub temu, da se ne morejo in ne morejo načuditi našim bledim obrazom. Pa ena teta nas povabi v svojo hišo. Pa tako naprej. Šele pozno popoldne prispemo v Fatehpur Sikri, naš današnji edini ogled. Na lastne oči in po pripovedovanju lokalnega vodnika se prepričamo, kako je živel veliki Akbar. Zvečer smo že v Agri, kjer se nam oči svetijo in bleščijo še dolgo potem, ko so nam predstavili skrivnostno tehniko vdelave poldragih kamnov v marmor. Da, tako je bil grajen sam Taj Mahal. Večerja je slavnostna, z vsemi hodi, od juhe, glavnih jedi, vse do rojstnodnevne torte! Vse najboljše, draga Rosica!
Ne, nocoj ni bazena. Sori.
Torek, 27.9.2011
Lahko vam na dolgo in široko opisujem vse lepe znamenitosti v Agri, ki smo jih obiskali, a na koncu je le ENA: Taj Mahal. Pridite! To morate videti sami! In potem je tu indijski vlak spalnik. Pridite, to morate doživeti sami!
P.S. Kosilo je bilo odlično, čeprav bolj pekove kot sicer, a odlično! Masala dosa – mmm.
Sreda, 28.9.2011
Zajtrk ob cesti na poti v Varanasi. Ker zajtrk ni občudovanja vreden, morda čudenja, vsi občudujemo, kako temeljito se Indijci umivajo na vsezgodaj zjutraj. Miljenju in penjenju ni in ni konca. Nase penjenje bo prišlo na vrsto
šele popoldan, ko dobimo naše hotelske sobe… A hitro pozabimo na higieno, saj se znajdemo v Sarnatu, kjer si predstavljamo, kako je Buda prvič podal svoj nauk. Mir in lepota kraja se še kako priležeta po hrupni poti. Saj smo se že privadili stalnemu hupanju in cestnemu kaosu, a Varanasi je pa tumač. Skok v hotel, oazo s tekočo vodo in hladom.
Popoldne nas preseneti Mati Ganga, sveta reka je namreč nenormalno narasla, zaradi močnega deževja v preteklih dneh. Ghati (kopalna stopnišča) so poplavljeni in nič ne bo sprehajanja z enega na drugega. Zato se napotimo po notranjih ozkih in zavitih uličicah do samega kraja, ki privablja v Sivino mesto toliko umirajočih: do ghata, kjer že tisočletja gori ogenj, ki prižiga grmade in grmade z umrlimi. Kremacijam pridemo tako blizu, da nam požge vse dlake na nogah in se nam vonj zažre globoke v nosnice. Dom, predstavnik izvenkaste, ki opravlja kremacije, nam pojasni, kaj se pravzaprav dogaja, zakaj in kako. Nekoliko pretreseni oddidemo na aarti, večerno molitev na čast boginji Gangi. V nas odzvanja še dolgo potem…
Četrtek, 29.9.2011
Obljubljeni sončni vzhod na sveti reki nam je ušel, saj je tok reke prenevaren za majhne lesene čolne. Tako mogočna reka sprejme našo daritev z mostu, od koder se nam zarise jutranja silhueta prastarega mesta, svetega Varanasija. Zdaj se lahko podamo na doooolgo pot v Nepal. Zunaj beži mimo podeželje. Poleg pranja oblek ob potokih,
dela na širokih poljih in težkega prometa opazimo tudi stvari, ki jih do sedaj Še nismo. Na primer, nenormalno veliko ljudi danes lula in kaka kar ob cesti. Ja, oko se je že privadilo na Indijo in opazi veliko več! Prebiramo horoskop v časopisu. Potem nam isti časopis služi kot krožnik za prigrizek na poti. Prehitevamo tovornjake in traktorje, natovorjene s kipi boginje z nešteto rokami, ki očitno jaha neko žival. V vaseh rastejo instant templji: vzniknili so šotori, v njih bodo razstavili vse te kipe. Ja, začela se je Durga Puja ali Dussehra. Desetdnevni festival, ki slavi zmago dobrega nad zlim.
Večerni prestop indijsko-nepalske meje je poglavje zase. Naš nepalski vodnik Raja pravi: “Dobrodosli v Nepalu! Prestavite ure za 15 minut naprej!” Še 15 minut in že smo v hotelu. Imajo bazeeeen!!!
Petek, 30.9.2011
Dobro jutro. Pa saj tu je še bolj vroče kot v Indiji!!! Že ob 8. zjutraj smo vsi premočeni. Subtropsko vreme v deželi Himalaje? Jutranji obisk kraja, 
kjer se je rodil princ Siddharta Gautama, bolj poznan kot Buda. Švicamo. Poglej, poglej, se več instant Durginih tempeljčkov na poti! Se pa res nekaj dogaja. Še bolj švicamo. A bo že ta postanek za čaj? Po čaju, jasno, švicamo! Ampak čaj je pa pasal…
A bomo že prišli? A bomo že prišli? In prispemo. V NP Chitwan. Kosilo, počitek, sprehod po vasi. Pristen stik s polji, kozami, vodnimi bivoli, bananami, papajami in juto ter nasmejanimi obrazi in toplimi pogledi ljudstva Tharu. Zvečer še presenečenje: folklorna predstava v kulturnem domu. Plešejo samo fantje – yes! In kako šejkajo! V naši skupini kot običajno prevladujemo ženske…
Sobota, 1.10.2011
Srečen novi mesec! A tako rečejo tu? Ne, tako rečejo v Grčiji. Saj je vseeno…
To je dan, ki smo ga čakali! Cel ljubi dan potepanja v naravi! V prebujajočem se jutru plujemo z drevakom po reki. “Glejte, krokodil! In še eden!” “Ja, ja , je že v redu,” ne verjamejo. Potem vidijo!
Sledi sprehod skozi džunglo in lov na nosoroga. Ne naše oči, ne naši fotoaparati ga ne ulovijo. Krivimo dekle z rdečim dežnikom v azijski skupini. “Saj so vendar rekli, da ne smemo obleči rdeče barve.”
Obisk slonjega vzrejnega centra je lušten, a kopanje s sloni je tisto ta pravo. Opogumi se samo naša Andreja, zakorači v reko, zajaha slona, ta se dvigne in že jo šprica s svojim trobcem, da je veselje poslušati vse krike! Popoldne pa vsi zajahamo slone, ko gremo na safari skozi džunglo. Vidimo divje govedo, pa srnjad, pa metulje in ptice, pa pajka. Nosorogov spet ni. En baby tiger je pa tako hitro pobegnil, da ga nismo uspeli fotografirati (če verjamete). Večerja se zavleče pozno v noč, tako polni so današnji pogovori.
Nedelja, 2.10.2011
Bye bye Chitwan, pogrešali te bomo! Danes se spomnimo Mahatme Gandija, saj v Indiji praznujejo njegov rojstni dan. Potem pa nas pot vodi ob drveči reki Trisuli v notranjost dežele. Postanemo na njenem bregu in si okopamo noge – kako paše! Potem ugotovimo, da je obisk Georgea Busha veliko prijetnejši od obiska Winstona Churchilla! 
Srečamo raftarje. Lovimo ravnotežje na visečem mostu. Obiščemo vaščane tam preko reke. Kako švicamo v strem hrib! Pa ravno na sončni breg so postavili svojo vas! Aja, riž na terasastih poljih potrebuje svoj vir energije. Pa čajček. Da se ohladimo. “Ana, povej Oskarju, naj napiše, da je v Indiji vroče, v Nepalu pa še bolj vroče! Pa smo vlekli flise in pol prtljage preveč.” Tam nekje 20 km pred Katmandujem se promet na cesti ustavi. “Our first traffic jam!” veselo najavi Raja. Čaj stop! Čaj stop! Nema. Samo kilometri in kilometri prašne ceste, polne tovornjakov in avtomobilov. Ko končno prispemo v Katmandu nas čaka posebna dobrodošlica: dež! Monsunsko deževje se tu se ni končalo!
Hello, Katmandu!
Ponedeljek, 3.10.2011
Napočil je ta dan! Še v Indiji smo v časopisu prebrali, da je strmoglavilo letalo Buddha Air, ki opravlja panoramske lete ob Himalaji. Skupini pokažem svojo diplomo o opravljenem letu, kjer piše “Ana Hocevar had a once in a lifetime experience flying to Mt.Everest on Buddha Air panoramic flight.” Vsi se smejimo, enkratna življenjska izkušnja, ja. In vsi so složni:”Če je pa že dol padel, potem se pa mi nimamo kaj bati. Gremo!” Seveda je sledil še cel teden črnega humorja na ta račun. In so šli. Jaz sem pa čakala, bodo prišli nazaj ali ne? In presenečeno:”O, ste nazaj?” Jutranji let ob verigi Himalaje do Mt. Everesta in nazaj je nepopisno lepo doživetje. Kot na oblakih smo potem hodili po Katmanduju in prilagajali oglede monsunskemu dežju. Novo kulinarično odkritje: momo. Tibetanci pa vejo, kaj je Slovencem vseč! Dajte jim žlikrofov!
Torek, 4.10.2011
Vstajanje sredi noči. Kaj ste nori! Uro in pol nočne vožnje. Hoja po stopnicah. Mežikanje v temo. Glej, glej, glej, tamle se kaže! Niso samo
oblaki! Kažejo se zasneženi himalajski vrhovi in kmalu jih bo sonce obžarelo! Sončni vzhod iznad Himalaje – neprecenljivo! Po zajtrku sprehod skozi vas in med terasami riževih polj s pogledi na vršace! Prvo posebno zanimanje si zasluži domača destilarna. Drugo posebno zanimanje pripade klanju bivola.
Začelo se je. Durga puja gre h koncu. Danes bodo vse družine žrtvovale živali boginji Durgi in potem sveto meso pojedle. Kjerkoli danes hodimo, naj bo mesto ali vas, povsod teče kri. S cvetjem okrašene koze vodijo k templjem, kjer jih svečenik požegna, potem jih vodijo naprej k drugemu, ki jih obredno zakolje, z enim potegom (topega) noža, da žival ne trpi. Ko hodimo po ulicah Bhaktapurja vidimo vse faze, od živih kozic, do tistih pod nožem, do razkosanega bivoljega mesa ali samo se luž krvi. Durga je krvoločna in treba jo je zadovoljit. Potešena bo pobila vse demone in nas obvarovala pred zlim.
Sreda, 5.10.2011
Dopoldne prosto za nakupe. Pa saj smo vse že nakupili! Vsak večer nas je pogoltnil Thamel s svojimi pisanimi trgovinami, restavracijami in glasnimi rock klubi. Danes je deveti dan Durge puje in pred velikimi templji boginje Taledzu, zaščitnice Katmandujske doline, žrtvujejo po 54 bivolov in 54 koz. Na glavnih trgih tece kri v potokih… Mi pa zapuščamo Nepal in se vračamo v Indijo. Let V Delhi ponuja božanske poglede na himalajske vrhove! Potem pa nas objame indijski smog in trušč.
Četrtek, 6.10.2011
Ogledovanje prestolnice in njenih znamenitosti. Kontrasti se vrstijo: gremo iz starega v novo, potem v najsvetejše, nato v sodobno in končamo na bazarju. Z mislimi smo že na poti domov. Delhi in Indija praznujeta vrhunec 
Dussehre! Nocoj princ Rama premaga zlobnega demona Ravano, ki je ugrabil njegovo ženo Sito in jo odpeljal na Šrilanko. Po mestu so zrasla prizorišča boja: velike lutke zlobnega Ravane, njegovega brata in sina zagorijo in se razpočijo, petarde pokajo iz njihove notranjosti, ognjemeti se razletijo na nebu! Množice vriskajo! Dobro je spet premagalo zlo! Gre za večni boj, ki se bije v vsakem posamezniku, kot tudi med ljudmi in na svetu. V tako posebnem času se poslovimo od Matere Indije, ki nas je velikodušno sprejela v svoje naročje in nas za roko popeljala malo naokoli.
Vodnica Ana Hocevar, ki potrpežljivo čaka naslednjo skupino in se veseli naslednjega festivala, saj nas v oktobru čaka se Diwali, festival luči!
Ana
