“Navidezno varnost preženi in raje zaživi nevarno življenje, zavrzi svoj ugled, bodi kontroverzen in škandalozen. Logiki si dal pošteno priložnost, od zdaj dalje bodi malo čez les.” Rumi
Perzija. Zgodovinske metropole. Svilena Cesta.
Divji Iran: mavrične gore, neskončna makova polja in brezčasni nomadski tabori. Dežela, kjer je vse mogoče. Dom zelo gostoljubnih prebivalcev, ki vas bodo nasmejali do ušes in napolnili vašo dušo in srca s posebno energijo. Toliko zanimivosti, čarobnosti in drugačnosti, ki presenečajo na vsakem ovinku in na vsaki ravnini, popolnoma noro in skoraj neverjetno!
Za trenutek se ustavite in premislite kako si predstavljate to čarobno deželo. Sedaj pa vse to vrzite v koš, pustite za sabo in pozabite na večino tega, kar ste videli po televiziji, slišali in brali o Iranu in Irancih!
Kajti Iran je dežela, ki potnika začara Potovanje po Iranu pa poseben izziv sprejemanja drugačnosti in nepoznanega.
Iranci so nori na piknike, parke in vodo. Ob koncu tedna, (četrtek in petek) ob praznikih ali kadarkoli imajo prosti čas, se iranske družine v velikem številu odpravijo na piknik. V parku, na pločniku, na krožišču ali križišču, na stranski cesti, oziroma kjerkoli lahko raztegnejo veliko preprogo pisanih barv iz plastične slame se posedejo po tleh in utaborijo za nedoločen čas.
Obvezen element piknika, tako za moške kot ženske je galjun, oziroma vodna pipa, ki oddaja v radiju petdesetih metrov opojne in sladke vonjave višnje, mete, limone, jabolka ali pomaranče ter goste oblake dima. Poleg galjuna sodi gorilnik s plinsko bombo za kuhanje čaja, ali pa kar prenosni samovar»dvojni čajnik«, za kuhanje črnega čaja, sestavnega dela iranskega vsakdanjika. Življenjskega pomena je tudi roštilj, na katerem Iranci spečejo, meso, kebab. Koščke piščančjega mesa začinijo s čebulo, kurkumo, žafranom, jogurtom in soljo ter jih nabodejo na dolge jeklene palice in spečejo skupaj s pečenimi paradižniki ter čebulo in uživajo s kruhom, zelišči in jogurtom. Najbolj pomembno pa je druženje celotne družine, pogovarjanje, opravljanje in igranje z otroki ter izmenjava izkušenj, dajanje nasvetov glede različnih zagat, da ne govorimo o moškemu reševanju Sveta. Noro, neverjetno!
Iranci so nori na slaščice in dobro hrano. Kljub temu, da izraz »Drag kot žafran« prihaja prav iz te dežele, ker potrebujemo kar 200 000 cvetlic žafrana za kilogram začimbe, je žafran ena glavnih začimb, ki jo Iranci uporabljajo v svoji kuhinji. Sladoled z žafranom in rožno vodo, kebab z žafranom, piščančje nabodalo v omaki iz žafrana, kurkume, jogurta in čebule, riž z žafranom, juha z žafranom in posušenimi limonami in še in še. Da ne govorimo o slaščicah – baklave iz Yazda z žafranom, mandlji, pistacijami, kokosom ali orehi, so slaščica od katere človek postane odvisnež. Širaški rezanci paludeh, mandljevi piškoti, esfahanski sadni sladoled, in tabriške baklave ter helva iz pistacij in orehov pa so zgodba zase. Magičnim orgazmičnim okusom in vonjavam se je težko upreti !
Iranci so noro ponosni na zgodovino in kulturo svoje dežele. Perzepolis, Pašargade, Naksh-e Rostam: arhitektonski čudeži Perzijskega imperija, največjega imperija na svetu. Darej I in Kir veliki sta za Irance nacionalna heroja, ne samo zaradi ogromnega imperija za časa njunega vladanja ter pravičnega načina vladanja s poudarkom na enakosti vseh ljudstev imperija.
Arhitektonska čudesa Esfahana; Naksh-e Jahan ali Cel Svet; glavni trg s Šahovo mošejo, Dekliško mošejo Lotfollah, palačo Ali Qapu ter Petkovo mošejo in enem največjih bazarjev na Svetu, so svetovne arhitektonske mojstrovine, na katere so Iranci zelo ponosni ter jih pogosto obiščejo, predvsem v času Nowrooza, Perzijskega novega leta. Naj ne pozabimo tudi na Soltaniyeh, mongolsko Olijaijtujevo grobnico, ki se ponaša kot ena od treh svetovno največjih zgrajenih opečnatih kupol v družbi katedrale v Firencah in cerkve Svete Sofije v Istanbulu. In seveda magično svetišče Zoroastriancev in kasnejša mongolska poletna palača – čaroben in polen energije Takht-e Soleyman v srcu Zagrosa, obdan s preprogami cvetlic, ob vulkanskem jezeru objet z gorami! Geografska lokacija, most med vzhodom in zahodom, trgovska Svilena cesta in naravna bogastva dežele so in še pogojujejo njeno zgodovino in kulturo. Ustvarile so ponosen Iranski narod.
Iranci so nori na družino in otroke. Iranci so med seboj zelo povezani. Vrednota družine in medsebojne
pomoči je za Irance zelo pomembna. Celotne širše družine se zbirajo in družijo v parkih na piknikih in nepopisno lepo je opazovati parke polne družin. Otroke, ki se igrajo med seboj, starše, ki pazijo nanje, se igrajo z njimi, kričijo, tečejo in se smejejo skupaj z otroci. Prav tako je pomembno obiskovanje sorodnikov, največ v času novega leta, na porokah in ob drugih posebnih priložnostih. Srb za starejše je ena glavnih nalog mlajših družinskih članov. Družina, kot vrednota je v Iranu ena najbolj pomembnih vrednot, prav tako medsebojna pomoč družin in družinskih članov.
Iranci so nori na potovanja. Ob praznikih, koncih tedna
, če le lahko, Iranci potujejo. Na streho avtomobila naložijo postelje (odeje in vzglavnike, večina Irancev spi na tleh) in opremo za piknik, v notranjost avtomobila pa se kot kocke pri tetrisu zloži čim več članov družine. Družine potujejo v karavanah več vozil, predvsem na obiske sorodnikov ali v naravo, v parke preživljat prosti čas. Največja zabava Irancem je obisk slapov in kopanje po iransko pod slapom: v oblekah, s sončnimi očali in z mobiteli v žepih. Važno je, da se vsi zabavajo smejejo pod slapom, plezajo po spolzkih kamnih v natikačih, sandalah, čevljih, bosi ali celo v petkah in da se slikajo ob njihovem podvigu. Naslednja velika atrakcija so obiski živalskih vrtov ali vrtov s pticami. V ta namen si Iranci kupijo vreče kruha ali štručk kruha in se v parku zabavajo s hranjenjem ptic in spravljanjem ob živce nemočnih čuvajev parka, ki neprestano žvižgajo na piščalke in opozarjajo obiskovalce, da je hranjenje ptic in drugih živali strogo prepovedano.
Iranci so nori na popotnike. Iranci verjamejo da je popotnike poslal bog in da jim je treba pomagati na njihovi poti. Prav zato je Iran ena najbolj varnih, zabavnih ter zanimivih dežel za popotovanje. Ker na vsakem koraku srečamo neverjetno prijazne domačine, ki so nam vedno pripravljeni pomagati, nam odprejo srce, nas povabijo domov na čaj in nas izprašajo po tem od kod prihajamo, kaj počnemo v Iranu, kaj si mislimo o Iranu in kakšna je dežela v kateri prebivamo. Iranci so ravno zaradi svoje radovednosti, veselosti, pozitivizma, gostoljubnosti in radodarnosti eni najbolj prijaznih prebivalcev tega planeta!
Iran je nora dežela.
Magična, sanjska, resnična in divja narava, sladoledne gore, preproge cvetlic, neskončna makova polja, zelene gore, vijolične, rdeče, modre, sive, oranžne. Sanjski sončni vzhodi in še bolj surrealni sončni zahodi. Popolnoma noro, nepozabno, neverjetno in nepoznano! Nasmejani, dobrodušni in gostoljubni Iranci in njihova obsedenost s parki, pikniki, otroci, družino, hrano, slaščicami, popotniki, tujci, prazniki, ki so vse del njihovega načina življenja, so nekaj res posebnega, srce in duša Irana! Popolnoma nora dežela! Nora zgodba, vam pravim!
Potovati, videti, doživeti, da verjeti.
Ana Marija Grbanović
