Doživetje po špansko
Španija ima povsem svojstven ritem prehranjevanja, ki ga seveda pogojuje način življenja in ljudje. Ljudje osrednje Španije so bolj zadržani in ne morem si pomagati, da ne bi naredila vzporednice z nami Slovenci. Niso vsiljivi, če pa jih pozdraviš, pa se prijazno odzovejo in nasmehnejo. Leta 1975 je umrl diktator Franco in Španija je vstopila v popolnoma novo obdobje. Družabno življenje ni več ostajalo doma v družini, ampak se je razširilo na nočno življenje v klubih in barih. Lahko bi rekli, da so mesta čez noč osvojila nov način zabave.
Španski zajtrk
Španci začenjajo službo ob 9.uri zjutraj in do takrat lahko opazuješ po vseh barih neznansko gnečo. Vsi bi radi svojo skodelico ‘cafe con leche’ ali kavico z mlekom, zraven pa grizljajo rogljiček ali popečen toast polit z malo oljčnega olja, vse skupaj pa začinijo z glasnim klepetanjem. Španija je znana kot ena vodilnih držav v proizvodnji oljčnega olja (in tudi mi ga vedno prinesemo domov nekaj litrov skrbno zavitega
v brisače…za vsak slučaj). Če pa imajo Španci malo več časa, pa si privoščijo toast pomazanega s svežim miksanim paradižnikom in politega z oljčnim oljem. Zajtrk je skromen in obvezno s kavico. Ko se začne služba, uslužbencev ni več, zato pa pridejo v lokale upokojenci, preden se odpravijo po jutranjih nakupih. V velemestih so trgovine z živili skrbno zamaskirane in običajen turist jih nikakor ne more odkriti. Če….pa opazuješ jutranje življenje in po kavici slediš ostarelim gospem, pa te pot privede na živilsko tržnico polno okusne in sveže zelenjave, svežih sirov in mariniranih oliv. Tam najdeš tudi pekarske in slaščičarske mojstre. Že samo pogled je dovolj, da se začnejo cediti sline. Zgodba z zajtrkom pa sploh še ni končana. Le kdo bo nahranil lačne želodčke tistih, ki so se zabavali pozno v noč? Če greš pozno spat, potem tudi pozno vstaneš. Ja, ne boste verjeli, zajtrke v španskih lokalih strežejo do 13.ure. Še živo se spomnim dogodka, ko sem blizu Salamance vstopila v lokalni bar okoli 12.ure. Kakšno zabavo mi je nudilo opazovanje gostov, ki so po prekrokani noči kapljali v lokal. Dekleta s poležanimi frizurami, zapacanimi make-upi in fantje z zmečkanimi majicami, neobriti, oboji pa s tenkimi pogledi in s komolci podprtimi glavami na šanku.
Tapasi do kosila
Kosilo se začne šele ob 15.uri. Kaj pa do takrat? Tapasi, mali prigrizki, ki jih servirajo k pijačam ali pa jih naročiš samostojno. Spomnim se v Madridu, ko me je v času pred kosilom pograbila 
strašanska lakota. Vstopila sem v prvi lokal in zagledala razstavljene jedi, ki so vse izgledale neskončno okusno. Njam, se obliznem in naročim dva tapasa. Natakarja, ki je stal za mano in mi kazal jedilni list sem kar spregledala, saj sem bila tako lačna, da tudi razmišljati nisem imela časa. In res, 123 sta bila pred mano dva krožnika tapasa. Skoraj bi me kap, saj je bilo hrane za štiri ljudi. Prav mi je, sem si mislila, čisto prav, drugič pa poglej jedilni list in bolj opazuj natakarja, ki mi je skušal namigniti, da je to veliko. Nisem vsega pojedla, zneska računa vam pa tudi ne povem…še najhuje pa je, da ni bilo tako dobro, kot je bil visok račun 🙂 Seveda v večina lokalih ni tako, zato me je tudi zavedlo. Ponavadi servirajo male krožničke z okusnimi prigrizki, skoraj obvezno pa dobiš povsod postrežen čips poleg piva.
Kosilo
Kosilo se začne ob 15.uri in traja do 17.ure. Cena hrane je enaka slovenski, morda malo višje. Dobro pa je pogledati Menu del dia ali jedilnik dneva, kjer restavracija predlaga kombinacijo obroka. Začne se s predjedjo, ki je običajno juha ali solata, sledi glavna jed in potem sladica. V nekaterih lokalih je vključena v ceno tudi kavica po kosilu ali pa kozarec vina. Povprečna cena je navadno 10 eur za tak obrok. Kaj pa če zamudiš kosilo? Potem zopet ješ tapase do večerje.
Večerja
Večerja se začne ob 20.uri. Španci imajo navado, da hodijo ven na večerjo, zato so ulice zvečer polne ljudi. Vsi so lepo urejeni, odišavljeni in dobre volje. Noč ima svojo moč. Po večerji se klepet in zabava nadaljuje v enem od lokalnih barov, po možnosti z ogromnimi količinami tapasov. Spomnim se zgodbe ene od naših sopotnic, ki je gostila dve Španki na svojem domu. Lepo je poskrbela za njih in jim seveda postregla tudi z večerjo ob 19. uri. Ko so se ob 22.uri začeli odpravljati v posteljo, sta se dekleti začeli spogledovati in vprašujoče pogledovati gostiteljico. Vprašala ju je, če morda še kaj želita in dobila vprašanje za odgovor: „Ali ne bomo večerjali?“ Gostiteljici je zaprlo sapo in seveda je takoj odhitela v kuhinjo pripravljat ‘večerjo’. Kasneje je v pogovoru izvedela, da je to praktično njihov najbolj pomemben obrok, ker so takrat vsi skupaj. Količina hrane, ki je izginila v lačnih ustih je dokazovala, da sta bili dekleti zelo zelo lačni.
In naslednji dan je do 13.ure čas, da dobiš zajtrk.
Breda
