29.1.2011 sem za 50 rojstni dan odpirala darila, ki so mi jih podarili člani družine in so v zaporedju nakazovali na vrhunec obdarovanj – mobilni telefon, fotoaparat in kuverta? ? ? – potovanje v Libijo – Doživeta Libija. Končno so se mi izpolnile želje – videla in doživela bom zame najlepšo puščavo – mir, tišina, pesek, sipine ….  Srce je kar poskakovalo od veselja.
Kmalu pa je veselje prešlo v zaskrbljenost zaradi situacije. Pa se je začelo vsakodnevno poslušanje poročil, brskanje po internetu, sto in eno vprašanje možu, pogovor s prijatelji, vprašanja na agencijo, kjer je mož kupil karte…  Še v petek (18.2.), dan pred potovanjem agencija pove, da potovanje ni odpovedano. Nenehno sem se spraševala ali odpovedati potovanje ali iti. Če odpovem, nimam razloga za povračilo denarja, razen intuicijo, ki mi prvič odkar potujeva pravi naj ne hodiva na dopust. Če ne greva in ne bo dramatična situacija – veliko razočaranje.  Še v soboto zjutraj, ko sem prispela na letališče, sem pričakovala od vodiča, da je potovanje preloženo, a nič. Peščici potnikov je naznanil: ” Mi gremo!” Pogledam moža, ki se mi nasmehne, obraze potnikov, ki niso bili nič kaj posebno vedri, da odhajamo in pomislim, da agencija že ve kam nas pelje in ne bo prevzela riziko na svoja ramena, saj nas bodo doma čakali otroci, mame, očetje, bratje, sestre, babice …
In prispeli smo v Libijo k doživetjem nasproti. Prvi protestniki v podporo komandantu, prva zaskrbljenost in panika potnika. Tudi to je doživetje, pomislim, ko na ulici pijem čaj in opazujem norosti protestnikov. Pot se naslednji dan nadaljuje, odpade prvi obisk vasi in se nadaljuje v Gadames, kjer se v bistvu naš predviden program konča. Nova doživetja – ne smemo iz hotela, gorijo policijska postaja, kontejner, v ozadju poslušamo protestnike, jeza in zaskrbljenost se stopnjuje, a se skušamo potniki in vodič razvedriti. Pot nadaljujemo v Shepho in tu se doživetje Libije konča in prične avantura kako se vrniti domov. Pogledam moža – brez komentarjev, brez njegovega humorja, cigaret za cigaretom. Vem, da moram biti močna in misliti pozitivno. Med potniki se povečuje strah, zaskrbljenost narašča, pojavi panike, prvo popuščanje živcev, množično klicanje domov, prijateljem, znancem, ki imajo kakršne koli pomembne veze v Sloveniji, skratka prične se boj za obstanek, boj za življenje. Zastavljamo si vprašanje ali nas bodo res rešili ali bo naše ministrstvo posredovalo, glede na to, da je imela naša vlada slabe izkušnje s potniki, ki so se morali predčasno vrniti iz Egipta? In konččno adijo puščava, adijo lepa doživetja in končno adijo Libija – italijansko vojaško letalo nas žive in zdrave pripelje na letališče v Rim in pot se nadaljuje k zaskrbljenim domačim, ki nas sprejmejo v objem z olajšanjem. 50 let si bom res zapomnila. Končno so za nami stresi in zakorakali smo v »normalni tok življenja in prišli k sebi.
Zato je čas, da se zahvaliva vodiču Senadu, njegovi angažiranosti, njegovi ohranitvi “mirnih živcev” in treznosti v težki situaciji, vsem na agenciji Oskar, ki ste poskrbeli za srečno vrnitev domov. Obenem sva hvaležna tudi Ministrstvu. Hvala vsem.
Sedaj, ko je vse za nami in vami pa pričakujeva povrnitev razlike med predvidenim in realiziranim programom, glede na to, da predvideni program ni bil v celoti izpeljan.
Ko pa se bo situacija v Libiji normalizirala predlagava, da za nas, ki nismo doživeli lepot puščave, organizirate krajše potovanje samo po puščavi. Z veseljem se ga bova udeležila in po pogovoru z nekaterimi potniki, misliva, da se ga bo udeležil še kdo, ki je bil tokrat na veliko razočaranje, prikrajšan.
Palakovič Boris in Janja
************************
Živijo!
Jaz sem odprla računalnik šele danes. Družinskih očitkov ni bilo, saj so bili srečni,da smo se vrnili živi in zdravi, kaj bo v ponedeljek pa ne vem.
Po blogih pa bolje, da ne gledate, saj so nekatere pripombe zelo krute.
Najbolj me je šokiralo, ko je nekdo napisal naj nas pustijo dol in nas pripeljejo v jeklenem zaboju, ki je cenejši. Saj smo vedeli, da bodo komentarji takšni in drugačni. Če bi bili vsevedni, bi se v soboto drugače odločili, tako pa….. Jaz se na to več ne bom ozirala in živela naprej kot sem do sedaj. Upam pa, da se bomo še kdaj srečali na kavici in nekateri na cigaretku v svobodni deželi pa kakršna koli že je. Senad pa po moje spi, spi, spi, saj je imel na hrbtu težko breme. Sprejemati težke odločitve, poslušati in prenašati vse nas, biti odgovoren za 11 življenj ni lahko. Pa po moje pomoči lokalnega vodiča ni imel, kar mu je oteževalo življenje in odločitve. Morda se motim. Pri tem pa ostati  brez komunikacije…..  Še dobro, da se je lahko zanesel na Janezov telefon. Ni mu bilo lahko, zato naj se spočije fizično in psihično, potem pa nam naj pošlje pozdravčke.
Bodite v cvetju in veliko se smejte
Janja in Boris