Pišeta: sopotnika Štefanec Bernarda in Drago
(šejm šejm bat difrent)
Dragi moji »Tajci«, 
ker se je moj Velecenjeni (kot ga sama rada imenujem v svojih dnevniških zapiskih) tako potrudil s fotografijami in filmčki, čutim, da sem tudi sama dolžna kaj malega dodati. V zahvalo, da ste mi pomagali doživeti in videti stvari, ki jih brez vas sicer ne bi.
Tudi midva sva se stežka odločila za potovanje v skupini, ker sva pač vedno navajena potovati v lastni režiji. In tudi midva sva izbrala termin okoli božično/novoletnih praznikov, da bi ubežala vsem 
norostim praznovanja. Vendar je bilo tokrat drugače, ker je bilo to potovanje darilo, kar se je kasneje tudi dodobra potrdilo. Saj poznate naš narodni rek, ki bi prirejen zvenel nekako takole: človek obrača – (Bog)Buda obrne.
19. 12. 2010 sva tako vsa nestrpna in prezebla prestopala pred bencinsko postajo na Lopati (pri Celju). Čakajoč na avtobus sva spoznala prvi, od mrazu drgetajoč par, ki je bil tudi namenjen na Tajsko. Hudimarja težko se je pravilno opremiti pri – 20˚C, če potuješ v kraje, kjer se temperatura suče tam okoli 30˚C plusa! Skupaj smo se nato natovorili na avtobus in združena skupina »Burmancev« in »Tajcev« je odromala proti letališču na Dunaju. Z Dunaja smo poleteli do Kaira in nato še skupaj do Bangkoka. Tu smo se ločili. »Burmanci« so odleteli dalje do svojega cilja, mi »Tajci« pa smo končno dojeli kdo vse spada k nam in koliko nas sploh je. Ne bom pozabila kakšen je moral biti pogled na nas, ko se je skupina zbirala potem, ko smo dvignili vsak svojo prtljago. Tudi jaz sem bila v rahlem šoku, ko sem videla vse zbrane. Vendar mene ni tako pretreslo, da je v skupini toliko »starejših parov« (ker smo bili v resnici samo trije, veš Keli!), 
temveč dejstvo, da sva tudi midva en par od teh treh! Res smo morali biti videti zanimivi, iz vseh vetrov zbrani, tako različni, da je izgledalo kot da smo se zbrali na avdicij snemanja filma Policijska akademija 10. del! Takrat sem pomislila, da je še dobro, da imam s sabo tri knjige, da bom lahko vsaj brala. Uspelo pa se mi je prebiti samo čez nekaj začetnih strani knjige od katere sem pričakovala, da mi bo pomagala spoznati začetke budizma. Od vsega sem si zapomnila samo to, da bi naj Buda imel modre oči. Kasneje se je izkazalo, da ima prav take očke naš vodič Gorazd in to mi je popolnoma zadoščalo.
Uspelo nam je torej najti našega Gorazda in takoj smo zapadli v prve vtise Bangkoka. Na vsakem koraku je v nas zrla podoba njihovega kralja in članov ožje družine. Vse premražene nas je preplavila toplota ozračja in nepozabna živo rožnata barva, ki smo jo na Tajskem kasneje kar naprej srečevali. Od obveznih rožnatih zavesic na vseh avtobusih, roza obarvanih jajčk na tržnicah, kvačkanih roza prtičkov v najbolj urejenih WC-jih, do živo/pinki klobasic, ki sva jih na tržnici našla z Dragotom.
V deželi, ki je 95% 
budistična smo imeli v Bangkoku rezerviran hotel, ki je bil muslimanski, kar me je precej zabavalo. Vendar je bila lokacija res več kot odlična, pa tudi glede nastanitve in hrane ni bilo pripomb. Takoj zatem, ko smo zavzeli hotel, nas je že Gorazd pričel voditi na prve oglede. Potem, ko sva midva prvi večer »zatorkirala« in tako zamudila ogled rdeče četrti, sva se vse ostale dni trudila biti prisotna in prisebna. Imeli smo peklenski tempo, ampak vredno je bilo ostati v sedlu! Iz našega hotela v Bangkoku smo naslednje tri dni odhajali na oglede. Videli in izvedeli smo toliko novih stvari, da si vsega ni bilo moč zapomniti. Vendar so ostali nepozabni vtisi, ki jih še vedno urejam sama pri sebi.
Spomnim se, da so me pred odhodom na Tajsko svarili pred norimi vozniki tuk-tukov. Tisti, ki naju ne poznajo tako dobro so rekli, naj se jih raje izogneva. Ja pajade! Mislim, da se je skupinski duh nas »Tajcev« porodil prav na najbolj nori vožnji šestih trojk tuk-tukov po Bangkoku na nočno tržnico! Nepozabno in težko razložljivo, če ni bilo osebno doživeto. Na tržnicah smo se privajali prvim barantanjem s cenami. Nekateri smo bili na začetku precej leseni. Sedaj, doma, me pa prav prime, da bi kdaj »scenkala« kakšno pretirano ceno pri »Najboljšem sosedu«! Na nočni tržnici Bangkoka pa se je vse bleščalo od znamk: Rolex, Armani, Guci, D&G, Boss ….
in sploh vse, kar spada v to prestižno druščino. In vse sami originali – no skoraj, saj veste: same, same….but different. Vse je taaaako poceni, da ti je kar nerodno barantati, čeprav to pričakujejo od tebe. Mimogrede si privoščiš še kakšno od neštetih masaž in dovoliš malim gara-ribicam, da obglodajo odmrlo kožo s tvojih nog. Tisti, ki ne poizkusi na cestni tržnici pečenih črvov, kobilic, bambusovih ličink in hrustljavo pečenih žabic pač ni frajer, zato smo tudi to poizkusili. Potem ti ulični prodajalec v hipu speče še najboljše palačinke z banano (no za Katjo z ananasom) in čokolado in na koncu si privoščiš še enega Changa, Singha ali Lea – 
skratka enega od tajskih piv. Sediš, tako prijetno utrujen od vseh dnevnih ogledov, barantanja, odlične hrane, premlevaš vse nove vtise, srkaš pivo in se smehljaš mimoidočim na ulici. Aja, za popolno vzdušje si obvezno predstavljajte še »regljanje« lesenih žabic v ozadju! Ste že padli not? Okej – vendar gremo dalje……V naslednjih dneh smo si ogledali mnogo prelepih templjev in zlatih Bud v vseh možnih meditativnih položajih. Prevzela nas je kraljeva palača in znameniti Buda iz žada. Z lotosovim cvetom, ki smo ga potopili v blagoslovljeno vodo smo se tudi poškropili, vendar na prave učinke blagoslova še čakamo (verjetno zaradi časovnega zamika!?)
Bangkok smo si ogledali še po rečni poti Chao Praya in spotoma nahranili še srečne ribice. Na poti v provinco Kanchanaburi smo se ustavili še na znameniti plavajoči tržnici. Tu dobesedno splavajo po vodi vsi dobri sklepi, da sedaj pa res ne boš nič več kupil. Ko se zapelješ med vsemi temi čolnički, ki ponujajo vse
– od surove in pravkar kuhane hrane, do posušenih metuljev in netopirjev – začutiš, da moraš biti nekako del tega in nekaj kupiš. Trgovci v čolnih takoj začutijo spremembo v tvojem razpoloženju in te s pripravnim lesenim količkom s kaveljčkom na koncu spretno pritegnejo bližje k svojemu prodajnemu »pultu«. No, potem ni več vprašanje ali boš kaj kupil, temveč samo koliko boš uspešen pri barantanju.
Obiskali smo tudi zgodovinski most 
na reki Kwai. Nikoli prej si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom kdaj obiskala glavno zvezdo kultnega filma, ki nosi ime po tem mostu. V živo je videti povsem nedolžno in težko verjameš, da je gradnja tega mostu terjala toliko človeških žrtev. Po obisku muzeja sem razmišljala koliko podobnih muzejev, podobnih mostov in spomenikov nepotrebnim žrtvam nesmiselnih vojn je posejanih po celem svetu. Most na reki Kwai od sedaj ni več samo tisti iz filma, sedaj ima v vseh nas tudi doživeto podobo.
Budistični tempelj s tigri – zadeva, ki jo poznamo preko Discovery-ja in slika idilično skrb menihov za bolne in zapuščene tigre. Seveda je bilo potrebno doživeti tudi to. Žal, se nam ni zdelo vse tako pravljično, kot je prikazano na Discovery 
kanalu. Menihi in zunanji sodelavci res skrbijo za zapuščene živali, glavna atrakcija pa so, jasno, tigri. Večina nas se ni počutila ravno herojsko, ko smo polagali roke na orjaška telesa čudovitih, vendar tako nenaravno neaktivnih živali. Verjetno je prav, da smo to doživeli, ter si na tak način izoblikovali vsak svoj odnos do svobode in do tega kje se v imenu pomoči prične nadvlada in izkoriščanje. Jah, ni sveta, ki bi bil samo bel ali črn, vmes so včasih ogromne zaplate sivine, kajne?!
Pripravljeni smo bili na naš odhod na sever Tajske. Spotoma smo se ustavili še v Ayuthayi, stari prestolnici Tajske. Osrednji del mesta, kjer se nahaja nekdanja infrastruktura mogočne kraljeve prestolnice, 
je sedaj pod zaščito Unesca. V kompleksu, ki ga sestavljajo mala jezerca, brvi, parki in napol porušeni templji. V osrednjem, staremu delu mesta, smo lahko občudovali ostanke bogate arhitekturne dediščine. Svoj pečat sta pustila tako siamski kot burmanski slog. Po pravljičnem ogledu smo se počasi vračali do našega avtobusa in vmes seveda obvezno 
skočili še na WC, ki ga mogoče ne bi bilo primerno omenjati v tem kontekstu, če ga ne bi zaradi urejenosti, kar osemkrat odlikovali na najvišji ravni. Zato seveda moram omeniti ta Happy toilet, ki ima vsa priznanja tudi lepo vidno razobešena pri vhodu. Pred vstopom v ta srečni prostor se je potrebno sezuti, na WC kotliču te pričaka kvačkan roza prtiček in šopek roza potonik. Ni da ni – človek tu res mora biti srečen in res smo bili tudi mi vsi nasmejani, ko smo ga zapuščali.
Popoldne istega dne smo se nato v Ayuthaji vkrcali na železniški postaji na spalnik. Po vstopu smo doživeli rahel šok in…..pričela se je avantura! Naša 
Katja ga je takoj poimenovala – Spalnik ko to tamo pjeva. In res je imel vse reference za to ime. Še za tajske pojme je bilo preklemansko malo prostora. Po sredinskem prehodu pa je še neutrudno kar naprej šibala ponudba raznovrstne hrane in pijače, ki so jo tovorili kar v vedrih. Med lokalno ponudbo so se vrinili tudi naši in ponujali domačo zalogo alkohola v proti dezinfekcijske namene. Razmere so bile pač takšne, da je kazalo da bomo potrebovali dodatno podporo za celonočno vožnjo iz Ayuthaje do Chiang Maia. Problemi so se kazali tudi pri zapiranju oken, ki so delovala po polavtomatskem sistemu: ti jih dvigneš gor, potem pa sama padejo dol. Pa smo imeli na vlaku tudi strokovno osebje in med njimi tudi enega tajskega McGayverja, ki je stvar pošlihtal v parih minutah in okno založil s praznimi in
zmečkanimi plastenkami. Taisti frajer nam je potem pričaral tudi, proti pričakovanju udobna in predvsem čista ležišča. Drugo ležišče je potegnil izpod stropa, kjer je ponavadi prtljaga in vsako lepo postlal in za povrh obesil še lepe zavese, ki so bile tokrat za spremembo zelene barve. Prav fino je bilo in vožnja je bila veliko bolj udobna, kot je kazalo na začetku! V Chiang Mai smo prispeli s samo enourno zamudo. Čakali so nas že kombiji, ki so nas odpeljali v zelo lep hotel, kjer smo ostali dva dni do odhoda na treking. V Chiang Mai-u je bilo precej hladneje kot v Bangkoku. Vsaj ponoči in zjutraj. Zrak pa je bil neprimerno bolj čist in okolica lepša, ali pa nam bližja. Že 
popoldne smo se odpravili na ogled templja Doi Suthep, ki leži na višini preko 1600 m in do njega vodi 306 stopnic. Po obeh straneh stopnišča se vije zeleno telo ogromne kamnite kače, ki varuje tempelj. V tem templju sem se počutila najbolj prijetno. Vsepovsod je bilo na desetine zvonov, na katere smo trkali za srečo, v ta namen smo prižigali tudi dišeče palčke in pritiskali novčiče na naša rojstno-dnevna znamenja. Sveti kraj smo zapustili z na zapestju zavezano belo bombažno vrvico, ki so nam jo prav tako za srečo zavezali v templju.
Po obilici sreče, ki smo si jo izprosili v templju, smo se odpravili še v tovarno svile, kjer se uboge sviloprejke ne morejo ravno pohvaliti s preobilico sreče, saj dajo svoje življenje za to, da se lahko stke iz njihovega zapredka svila. Ogledali smo si vse faze nastanka svilenih tkanin, tudi tistega v katerem so udeležene sviloprejke.
Joj, skoraj bi pozabila na naš obisk pri kačah. Ogledali smo si predstavo kjer krotilec kač brez problemov poljubi kraljevo kobro, drugi pa se izvije iz smrtonosnega objema udava sredi kalne vode. Pretresljivi pogledi, predvsem za tiste, 
ki se kač bojimo. Vendar prava heroja in moralna zmagovalca sta bila naša Neja in Andrej. Neja in njen klobuček, sta bila praktično uporabljena kot nekakšen rekvizit pri predstavi. Andrej pa je preživel hkratne in moram reči zahrbtne napade kač in krotilcev iz vseh strani! Fizičnih poškodb pri njem nato nismo odkrili, upam da so se do sedaj zacelile tudi morebitne psihične rane.
Dnevi so tekli tako hitro, da smo komaj uspeli slediti kateri dan v tednu je. Tako je prišel tudi božični večer v budistični deželi. Najbolj nori trojček v naši skupini se je odločil, da doda novo točko v Oskarjevem programu Tajske – doživet Božič na Tajskem. Kljub 95% budistov je nekaj malega tudi kristjanov in imajo tudi krščansko šolo in katedralo. Polnočnice so imeli sicer že ob 22. uri zvečer, tako da smo pridigo zamudili (tako kot ponavadi doma), ampak glavni blagoslov pa smo le prejeli. Tajci praznujejo noro. Na koncu imajo v cerkvi, srečelov, kjer kličejo številke in škof, ki je imel mašo, je delil darila. Ljudje pa se veselijo in ploskajo kar v cerkvi. 
Tudi jaslice so malce drugačne kot smo jih vajeni pri nas. Poleg velikih plišastih ovčk so Jezuščku v jaslice postavili še ogromnega belega plišastega medveda (verjetno, da se bo lahko igral, ko bo malo zrasel). Katja je seveda organizirala tudi malo slovensko delegacijo in osebno smo šli pozdravit škofa, nato pa smo se udeležili še prave žurke pred cerkvijo in skupaj prepevali božične pesmi skoraj do ene ure ponoči.
Zadnji dan v Chiang Mai-u smo se udeležili še kuharskega tečaja. Rahla nervoza je zavladala med nami, ko so nam podelili vsakemu svojo pleteno košarico in smo šli skupaj na tržnico. Resnično sem bila v skrbeh, da bodo od nas pričakovali, da sami izberemo vse potrebne sestavine, ki jih bi kasneje uporabili pri učenju tajskega kuhanja. Na tržnici so nas potem prijazno seznanili z večino njihove pestre zelenjave, začimb, različnih vrst rezancev, več vrstami riža… Da ne govorimo o pestri in za nas eksotični ponudbi sadja. Od sladkih banan in ananasa, pa veliko različnih vrst ličija, tajskih jabolk, lubenic, pomela, do bolj eksotičnih kot so mango, kokos, jackfruit, dragonfruit in mangosteen. 
Vse sladko, sočno in okusno, v čistem nasprotju s posebnežem v tej skupini. V mislih imam seveda žlahtno dehtečega duriana, ki me je s svojim ogabnim smradom ganil do solz. Ni čudno, da so mu, zaradi vonja, ki spominja na gnilo čebulo, obloženo s preznojenimi športnimi nogavicami, prepovedali vstop v hotele, transportna sredstva in sploh vse zaprte prostore. Naši učitelji kuhanja so nato namesto nas nabavili vse potrebno in odpravili smo se nabirati kuharsko znanje po Tajsko. Razdelili so nas v dve skupini. Tista z rdečimi predpasniki se je poimenovala Red tigers, našo, v modrih predpasnikih, pa je doletelo ime Happy toilet. Vsak je prejel košarico s sestavinami za kuho, svoj vok in svoj ogenj. Navdušeni smo se lotili učenja, ki je potekalo v prijetnem, sproščenem vzdušju.
Kljub temu, da smo se veliko šalili, smo tudi resno kuhali in se uspešno prebili čez vse zadane naloge. Navdušena nad okusno in hitro pripravo, sem se odločila, da se bo vsaj tajska najbolj znana jed pad thai večkrat znašla tudi na našem družinskem jedilniku.
Zvečer pred odhodom v divjino 
smo si privoščili še najboljšo tajsko masažo. Dobila sem super maserko, ki bi jo najraje odnesla domov in si jo postavila na nočno omarico. Sicer sem pa tu srečala toliko takšnih, da bi mi kmalu zmanjkalo prostora na nočni omarici, ker je tudi v skupini kar nekaj takšnih….
Otovorjeni z nahrbtniki v katere smo natlačili najnujnejše stvari za trodnevni treking v gorah smo se naslednje jutro zbrali pred hotelom. Pod vodstvom lokalnega vodiča Simona, z Budinim blagoslovom in še s kakšnim amuletom za srečo v žepu, smo se odpravili v divjino tajske narave. Bredli smo potočke, plezali preko debel dreves, preko ograj – mi, v pohodni opremi in vsi prepoteni – domači vodniki pa v japonkah in z rokami v žepih! Med potjo so nam razkazovali naravo in nam pripovedovali o življenju plemena, ki tu prebiva. Kareni izhajajo iz Burme in so od gorskih plemen najštevilnejši. So animisti, budisti, med njimi pa najdeš celo kristjane. Poizkušali smo užitne plodove, ki jih nudijo gozdovi in se čudili, navkljub zimskemu letnemu času, bujni vegetaciji. Spotoma so nas domačini tudi malce strašili z oponašanjem raznih zvokov divjih živali. Toda kaj smo hoteli, nekaj od trekinga so morali imeti pa tudi oni.
Domačini so nas lepo
sprejeli in nas porazdelili po iz šibja in bambusa narejenih hiškah postavljenih na kolih. Na videz se je zdelo, kot da z našim prihodom nismo posegli v njihov mirni način življenja. Vendar smo v sebi seveda vedeli, da ni tako, zato smo bili še bolj hvaležni, da so nas sprejeli medse in smeli z njimi deliti njihov tradicionalni način življenja vsaj dan ali dva. Postregli so nam z odlično hrano in nam iz bambusovih palic izdelali lične lončke za čaj in kavo. 
Zvečer smo posedli okoli ognja, poslušali zgodbe domačinov in ugotovili, da imamo med sabo tudi nekaj odličnih glasbenikov in prekaljenih pevcev. Vodič Simon nas je presenetil s slovensko odpetim refrenom pesmi Siva pot, navdušil pa s Hotelom California v njegovi same-same but different izvedbi. Bilo je čudovito, pa tudi še nikoli nisem videla na nebu toliko zvezd naenkrat. Naše glasno prepevanje in šaljenje je odmevalo še dolgo v noč. Mislim, da bi se takrat razumeli tudi če bi vsak govoril popolnoma drug jezik, ker so namesto nas govorila srca. Verjetno smo pregnali vse živali daleč naokrog in bojim se, da so domačini zato nekaj časa morali živeti od domačih pujskov.
Noči pa so tu res precej hladne, tako da nas je kar zeblo, čeprav smo oblekli vse, kar smo tovorili s sabo v nahrbtniku.
Naslednji dan smo jo po ozkih poteh mahnili dalje, še višje, nekje blizu 1900 m. Obiskali smo njihovo šolo in razigrane otroke v njej. Učitelji pa so nas bolj nezaupljivo gledali. Nato smo odšli do slapov, kjer smo se v ledeno mrzli vodi pogumno stuširali. Zvečer pa zopet taborni ogenj in hiške iz trsja na kolih. Tokrat je bilo še bolj mrzlo, saj smo bili tik ob slapu, najina hiška pa je imela namesto vrat kar odejo. Ponoči se mi je pošteno stožilo
po moji topli spalni vreči, ki je ostala doma. Naslednje jutro me je Drago malo postrani gledal, ker sem nase navlekla vse razpoložljive odeje v najini kolibi. Ja dragi moj, v divjini velja pač zakon preživetja, sem mu razložila. Preživeli smo in zjutraj nam je bilo kar hudo, ko smo morali zapustiti divjino, čeprav malce popikani in malce polomljeni, ker naša razvajena telesa niso dovolj utrjena za ležanje na trdih tleh.
In že smo drveli novim doživetjem naproti. Čakal nas je izlet na slonovih hrbtih. Prijetno in varno smo se počutili na teh velikih med hojo pozibavajočih se živalih, ki so z lahkoto prenašale na svojih hrbtih težo dveh odraslih ljudi, medtem, ko jim je njihov vodnik sedel tako rekoč na čelu. Prebrisane živali so tile sloni, navajeni, da jih turisti med potjo neprestano hranijo, zato kar naprej z rilcem segajo nazaj in moledujejo za banane in sladki trs. Ob naši poti so zato bile priročne, od tal dvignjene iz bambusa narejene postojanke, kjer smo lahko »dotočili gorivo« za naše slone.
Po ježi slonov nas je čakala še divja vožnja z rafti. Pa 
vožnja ni bila divja zaradi globoke in deroče vode! Ne, ker voda sploh ni bila ne deroča in ne globoka. Divja je bila predvsem zato, ker so krmarji bambusovih raftov kar tekmovali kdo bo bolj potopil sosednji raft. Seveda so pri tem veselo škropili in nekateri reveži so se znašli tudi v vodi. Tu so se naši ta mladi res izkazali in dokazali, da so povsem dorasli domačinom. To je bilo vriskanja in škropljenja! Naš raftar se je drl, da ni veselja brez škropljenja in prav je imel! Bilo je zabavno, kljub temu, da je mimo nas v kalni vodi bilo opaziti tudi kakšno kačo!
Z letališča v Chiang Mai-u smo se zvečer podali na jug Tajske. Polni vtisov smo zapuščali sever in pri tem pozabili, da na letalu v osebni prtljagi ne sme biti nobene tekočine. 
Tako so nam zaplenili seveda vso vodo in celo steklenico tajskega whiskeya. No, do takrat smo bili že trdna druščina in samo pogled je zadostoval in že smo rešili žlahtno kapljico, ki je romala iz smeti in veselo zakrožila med nami. Tako, da škode ni bilo, se nam je pa let iz severa na jug Tajske zato zdel precej krajši in bolj prijeten.
Na jugu smo se najprej ustavili na Phuketu in nato z ladjico polni pričakovanja odpluli proti otoku Phi-Phi. Po naših preteklih doživetih in napornih dnevih smo si v mislih risali sanjski otok s peščeno plažo in hiškami na njej…pesek…morje…sonce…..užiiivanje! Po pristanku na otoku nas je pričakal turistični trušč in gneča. 
Nestrpno smo se ozirali po tistih naših sanjskih kolibicah in osamljenih plažah…..in razočaranje se je pričelo risati na naših obrazih. O hotelu, ki nas je pričakoval raje ne bi, ker kvari zgodbo. Skratka, dokazali smo, da se ne damo tako zlahka in da dobri prijatelji, kar smo medtem tudi postali, ostanejo skupaj tudi ko vse ne štima. Naš Gorazd je preko noči pričaral nov otok in vse tiste sanjske hiške tik ob morju s peščeno plažo vred. Hvala Gorazd! Pa ne samo za to plažo. Hvala za to, da si bil vedno na razpolago, da nikoli nisi bil videti niti malo slabe volje in niti malo utrujen….no…mogoče samo včasih zelo preznojen, hi, hi….!!
Naslednje jutro na otoku Kho Lanta nas je pričakal 
dež. S pick up-i brez strehe so nas dostavili do naše nove nastanitve. Bili smo mokri do kože, vendar zopet nasmejani od ušes do ušes. Kljub temu, da se je obetalo nestanovitno vreme smo se, vajeni aktivnega življenja, odločili za izlete s čolni, raziskovanje in snorkanje. Odkrivali smo male otočke, si privoščili piknik na enem od njih in obiskali gusarske votline. Popoldne zadnjega dne v letu, pa so se vsem našim prvotnim sklepom navkljub, pričele priprave na praznovanje. Polotila se nas je nekakšna čudna novoletna mrzlica. Srečevali smo se po tržnicah in trgovinah in vsi smo v vrečkah tovorili, kakšne svetlobne zadevščine od pisanih raket do prsketajočih paličic in seveda tudi 
steklenic »domačega« žganega je bilo kar nekaj. Gorazd je rezerviral mizo res tik ob plaži in po večerji smo udarili pravo novoletno vzdušje. V zrak so poleteli ognjemeti in ognjeni lampijončki za srečo. Naš neutrudni Matjaž je zopet poprijel za kitaro in razigrano in bučno smo zaplavali v novo leto! Ne samo simbolično, temveč tudi v resnici, saj smo praznovanje zaključili z nočnim kopanjem v prijetno toplem morju. Nad nami so plavale zvezde in lampijončki sreče in odsevali svojo svetlobo na gladini vode…..
Če se res po jutru pozna dan, 
kot pravi naš pregovor, potem srčno upam, da se bo to leto zgledovalo po prvem dnevu……Po zajtrku smo se nekako vsi našli na plaži ali ob njej. Sama sem si privoščila masažo z aloa vero tik ob obali. Sonce je prijetno sijalo, vetrc je pihljal, naša sumoborka je nežno masirala in nekdo nedaleč od mene je postavil stol v plitvino morja in pričel igrati na saksofon, čez čas pa se mu je pridružilo še nekaj glasbenikov. Ne morem pisati dalje, ker se mi prsti od sladkobe lepijo na tipke…..vendar je bilo točno tako, pa čeprav je slišati strašno kičastno.
Vsake pravljice je enkrat 
konec in počasi smo se pričeli zavedati, da se izteka tudi tale naša tajska. Stežka smo se poslovili od morja in z avtobusom s pinki zavesicami krenili nazaj proti Bangkoku. Pot je bila dolga in precej naporna. Povrh vsega pa nas je nekatere dotolkla še klima v avtobusu. Če bi imela možnost izbirati med avtobusom in »spalnikom ko to tamo pjeva«, bi brez pomišljanja izbrala slednjega. No, nekako smo le prispeli in se zopet nastanili še za zadnjo noč v našem »starem« hotelu v Bangkoku. Sledili so še zadnji nakupi, masaže in ogledi. Nato pa pot na letališče, poslavljanje od Gorazda in obljube, da si pišemo in da se obvezno še srečamo. S cmokom v grlu smo se vkrcali na prvi avion in prvič mi ni bilo mar za to, da nas čakajo dolge ure letenja in čakanja
na letališču, saj se na nek način potovanje še ni končalo…..
Sedaj doma še vedno malo potegnem na šš in povlečem zadnji aaaa v zlogu. Včasih, ko me kaj razkuri zarobantim: »Ka te to je!« Ali pa se navdušujem z: »Ma ke leeepo!« Vse zaradi vas, dragi »Tajci«. Sem se odločila, da ne grem več na nobeno organizirano potovanje, ker dvomim, da je možno ponoviti kaj takšnega…..no, vsaj dokler vas za silo ne prebolim!
Tajska bo 
zame vedno »dišala« malce tudi po vas. Na začetku smo bili videti tako zelo različni, da smo na koncu morali ugotoviti da smo si podobni. In ta, vse povsod ustrezni tajski same, same – but different, bi za nas moral biti different – but so same, same! Zato, dragi moji, na osnovi naših skupnih izkušenj, dajmo večkrat ljudem priložnost, da nas presenetijo v dobrem.
Naj vas spremlja obilica pozitivne energije še naprej na vseh vaših življenjskih poteh!
