Beseda sama in pokrajina nosita nek mističen pridih, vibracijo, ki so jo začutili že umajadi. Sredi puščave, lahko bi rekli sredi ničesar, so v preteklosti zgradili dva prekrasna puščavska dvorca. Da ju sonce ne bi sežgalo, so ju oblekli v zelena oblačila. No, ne taka oblačila, kot jih nosimo mi. Poiskali so vodo, jo pričrpali na plano in ozelenili puščavo daleč okoli. Za tiste čase je bil to tehnološki čudež. Uživali so v tišini, ki jo je zmotilo samo petje ptic, žuborenje vode in poezija. Umikali so se ven iz Damaska, iz takratnega velemesta, ker so menili, da je umazano, hrupno in močno onesnaženo. To se je dogajalo v 7.stoletju našega štetja. Včasih se sprašujem, kaj bi porekli dandanes, ko bi videli Damask in Badio. Bili so tolerantno ljudstvo, nosilci islama. Zanimivo je, da so v tem začetnem obdobju islama, muslimani in kristjani molili skupaj. Rekli so, da so muslimani, kristjani in judje ljudje iste knjige. Še dandanes je v Veliki umajadski mošeji v Damasku svetišče, grobnica, kjer je pokopana glava Janeza Krstnika. Svetišče, ki je enako pomembno tako za kristjane, kot za muslimane.
PREBIVALCI BADIE
Danes so prebivalci Badie beduini. Nomadsko življenje jih živi še približno 200.000 ljudi, ostali so se ustalili in si zgradili bivališča. Originalno so prišli iz arabskega polotoka in v njihovih žilah se pretaka veliko bolj ‘čista’ kri, kot pri ostalih prebivalcih Sirije, katere so zaznamovale osvajalne vojne in trgovina. Oboji so arabci, vendar je razlika močno opazna na zunaj, saj so ličnice in nosovi beduinov veliko bolj izraziti. So ponosni, samozavestni in karizmatični. So lastniki 
velikih čred živali; ali kamel, ovac ali koz. Še vedno živijo v plemenski skupnosti, ki jo vodi šejk. Včasih, ko so se dekleta poročila (vedno v moževo družino), niso nikoli več videle svojih staršev. Danes je drugače, saj tudi beduini živijo v obdobju mobilnih telefonov. Postali so moderni nomadi, z ogromnimi tovornjaki, ki jim pomagajo seliti živali na drug konec puščave za pašo. Vsaka družina ima svoj generator, satelitsko anteno (le kako bi drugače spremljali dogajanja v svetu?) in cisterno za vodo. Tudi šotori so postali drugačni. Včasih so bili stkani iz kozje volne in so bili kot taki nepremočljivi. Danes so šotori iz moderno tkanih tkanin, ki ne vedo, da morajo biti šotori nepremočljivi. Način življenja pa je še vedno enak in enaka je gostoljubnost, s katero nas sprejmejo. Posedejo nas v šotore in skuhajo sladek čas, ki nam ga nalivajo do onemoglosti. Moški skrivaj pogledujejo po naših svetlih dekletih, zlasti tistih dolgolasih. Kadar jih je več skupaj in ko postanejo razigrani, pade tudi kakšno ‘nespodobno’ povabilo (saj poznate tisto, za koliko kamel?). In nikoli ne vemo, ali se samo šalijo, ali so resni.
PALMYRA
Največje mesto v Badiji je Palmyra. Mesto palm bi lahko rekli v prevodu. Mestu, natančneje oazi, daje življenje izvir rahlo žveplene vode. Meščani so nekdanji nomadi, ki so se tukaj ustalili, zgradili hiše in danes namesto za živali, skrbijo za svoj nasad datljev v oazi. V 3.stoletju našega štetja je tukaj vladala kraljica Zenobija. Zgodovinarji so jo označili kot
cvet arabske lepote. Imela je dolge, kodraste črne lase, zvonek glas, temne oči, zobe bele kot bisere in vitek stas. Imela je smisel za umetnost, trgovino, filozofijo, humor in rada se je vojskovala z rimljani. Mesto je bilo zaradi trgovine bogato, razkošno in veličastno. Zaradi belega kamna in zlatih kapitelov je dobilo naziv : puščavska nevesta, saj se je s svojo opravo bleščalo globoko v puščavo. Danes nima več iste vloge, kot v preteklosti. Je pa vedno prijetno (predvsem pa vedno toplo) preživeti v njem del časa, klepetati s prebivalci ali pa brskati po trgovinicah s starinami. V njih odkrijemo stare beduinske srebrne prstane, bogato okrašene s poldragimi kamni, preproge, vrče za kuhanje kave in tudi stare astronomske priprave za orientacijo. Samo malo je potrebno prebrskati po predalih in včasih zastane dih, kaj vse se je znašlo tam notri.
Vsakič, ko se vračam, me pozdravljajo isti nasmejani obrazi. Z iskricami v očeh, v pričakovanju, da bodo prodali kup stvari turistom, se razočarani, v nemoči obračajo k meni: „Kaj, a si jih zopet naučila?“
A kaj sem jih naučila? Pridite, naučila bom tudi vas 🙂
Aha in kaj je Badia? Beseda je sirsko ime za puščavo!
Breda Dular
