Ko sonce vzide, vzide za vse ljudi

Piše: vodnica Ana Marija Grbanović
Današnja vremenska napoved pravi, da je na Kubi 30 stopinj Celzija. Po dolgem deževnem obdobju, zbujanju v meglenih jutrih, vedno bolj ostrem mrazu, vetru, ki te prepiha do kosti in sivemu nebu, me kar vleče nazaj na ta čarobni in neustavljivo privlačni karibski otok. Ni samo vreme tisto, ki me nenehno spominja na nepozabne trenutke, ki sem jih preživela na Kubi.
Kuba je otok neštetih obrazov. Neustavljivo privlačna narava, bogata zgodovina in še bogatejša kultura. Ko potujemo po Kubi, nas za vsakim vogalom preseneti nekaj novega, nepoznanega, zabavnega ter zanimivega. Predvsem pa so največji zaklad Kube ravno njeni prebivalci. Mozaik različnih etničnih skupin od potomcev španskih osvajalcev, pomešanih s potomci pradavnih prvotnih prebivalcev Taino ter Afričanov, ki so jih osvajalci pripeljali na otok kot delavno silo na plantažah sladkornega trsta, tobaka, kave in drugih dobrin. Sestava prebivalstva se spreminja, glede na to, kje na otoku se nahajamo. V prestolnici Havani prevladuje belo prebivalstvo, v centralni Kubi mešano medtem, ko je vzhodna Kuba skoraj popolnoma afriška. A eno ostaja:  do ušes nasmejani obrazi, kamor koli se obrnem. Neprecenljivo.
Zatečem se na klop v senci na eni ulic Havane in opazujem mimoidoče. Dva starejša prebivalca sedita na pragu vrat, opravljata sosede in komentirata zadnje novice in dogodke v četrti. Mimo pritečejo bosonogi otroci s skromnimi igračami, ki se igrajo na ulici. Smejijo se in kričijo. Starca se nasmehneta in rahlo potarnata o svojih mladih letih, ki so minila že dolgo tega. Trije mladeniči čistijo okna bližnje zgradbe in se pogovarjajo o mičnih dekletih, ki hodijo tu mimo, oblečena v enostavna živobarvna mini krila, skromne sandale ter majice brez rokav. Mimo se sprehajajo mladi pari, prijateljice in prijatelji. Neverjetno elegantni in sproščeni gibi. Kot da se nikomur ne bi nikamor mudilo. Ne spomnim se, če sem sploh kdaj videla tako neverjetno sproščene in nasmejane ljudi. Sproščen vrvež prekinejo zvoki glasbe. Od daleč se sliši glasba približujočih se bobnov in ženskih glasov. Ulična povorka žonglerjev in uličnih akrobatov. Mimoidoči se nemudoma zberejo okrog njih. Nekateri pričnejo plesati. Neverjetno !!!! Kot da bi bili rojeni z ritmi glasbe. Telesa se mi zdijo skoraj nestvarna, gibljejo se hitro, počasi, spet hitreje, kot da telesa sploh nebi imela kosti. Tega fenomena sploh ne znam opisati z drugimi besedami. Tuj mi je, a me neverjetno privlači. Ples v divjih ritmih ulične glasbe. Še malo in mimo pride privlačen mladenič, vpraša če bi plesala, retorično vprašanje seveda, in že se vrtiva, lesena lutka in gibčni princ, ampak važno je, da se vsi zabavamo!

Cienfuegos – mesto stotih ognjev s prelepim kolonialnim trgom v centru mesta. Pred vročim soncem se zatečem na lokalno tržnico sadja. Hladen zrak na dvorišču stavbe prežet z vonjavami raznovrstnega tropskega sadja in zelenjave me popelje na drugačen svet. Zaželim si manga. Pri prijazni gospe se ustavim in pogledam, katero sadje prodaja. Nemudoma mi ponudi košček manga. Ugriznem. Sočno meso, sladek osvežujoč okus me okrepi in popelje v kubanske naravne parke, ki sem jih videla polne zanimivega rastja, orhidej, sadnih dreves in tisočerih palm ter slapov z osvežujočo vodo. Potem se spet zavem in se spomnim, da stojim pred stojnico z prijazno gospo. Za skromno ceno napolnim bisago z sadjem, za povrh pa mi podari še en avokado. Da ne govorim o izrazu na njenem obrazu. Bistre oči, zgubana koža in prešeren nasmeh. Poleg tega mi izreče še dobre želje za potovanje po Kubi in moje življenje. Življenje je kratko, ampak za nasmeh je potrebna samo sekunda in to prebivalci Kube zelo dobro vedo.
Proti večeru prispem v prestolnico črnskega prebivalstva na skoraj skrajnem vzhodu Kube – Santiago de Cuba, poznana predvsem po divjih glasbenih in plesnih karnevalih ob zvokih salse, rumbe, sona in drugih poznanih zvrsteh kubanske glasbe. Že sam trg je neverjetno zanimiv: na moji levi katedrala v kolonialnem gradbenem slogu, pred mano hiša Diega Velazqueza, ki spominja na neomavrsko arhitekturo ter na moji desni županova hiša, pomembna tudi ker je imel tu enega prvih govorov po revoluciji Fidel Castro. Trg je polen mestnega prebivalstva, kmalu prispejo tudi ulični glasbeniki in zabava se lahko prične, plesi na ulicah pozno v noč. Sprehodim se po pristaniščnem delu mesta, opazujoč mimoidoče, stanujoče in ljudi na delu, ne vem zakaj, ampak počutim se tako zasanjano.
Vprašam se, zakaj so vsi ti ljudje videti tako srečni ? So res srečni ? Star kubanski pregovor pravi: »Ko sonce vzide, vzide za vse ljudi«. Oziroma, biti srečen s tistim, kar imaš, kar imamo vsi, tisto kar nam je vsem enako. Da, ravno zato je Kuba čarobni otok, na katerega se bom vedno rada vračala in po katerem se mi bo neustavljivo kolcalo, ne samo takrat, ko je pri nas hladno in deževno vreme.