Prebudi me trkanje na vrata. “Good morning misss!” Ravno sem zaspala nazaj po tisti jutranji budnici s sosednje mošeje… Pred vrati stoji Rudi s pladnjem, na katerem je toast z marmelado in skodelica kave. Tako majhen toast? Takrat še nisem vedela, da mi bo ta isti toast skupaj s kavo polepšal prav vsako jutro. Čas je da vstanem, saj gremo danes naokrog po poteh ljudstva Minangkabau. Menda so pri njih glavne ženske! To je vse, kar sem izvedela in zanima me več. Seveda dežuje, a kaj bi to! Avto nas čaka, za volanom se smeji Eng…
Minangkabau pomeni zmagoviti bivol. Gre za legendo, ki kroži med ljudmi. Legendo o majhnem in mladem bivolu, ki je pretental večjega sosednjega in ga premagal. Bivoli so navdahnili tudi obliko streh v vasicah in tradicionalno pokrivalo. Bivoli delajo na polju, njihovo meso je pogosto na jedilniku. Pomemben del vsakodnevnega življenja in kulture. Kulture, ki je matrilinearna. Kjer se moški po poroki preseli k svoji ženi in kjer se vse deduje po ženski liniji. Na Sumatri danes živi prbl. 5 milijonov Minangkabau ljudi. So muslimani, a še vedno verjamejo, da ima vsak človek dve duši. Tisto pravo in tisto, ki lahko izgine, semangat. Še vedno verjamejo, da določene bolezni povzroča zli duh, ki je se je polastil te druge duše.
Vozimo se po ozkih cesticah in ves čas dežuje. Zelena, povsod okrog nas. Kratek postanek. Tisto ni navadno drevo, ampak je cimet. Zraven raste tudi klinčevec. Tukaj je tudi kava! Čas je, da si jo privoščimo. Svežo, doma pridelano. Kavo tukaj pomešajo kar s cimetovo palčko, za boljši okus. Ti postanki so tisti najboljši. Kava in klepet. Zraven pa kretek, indonezijska cigareta. Kadimo tudi tisti, ki sicer ne. V zraku diši po klinčkih. Naše poti so še vedno mokre, a hkrati vedno bolj zelene. In niso več samo poti.
Takšne so bile tudi v naslednjih dneh. Vijugasti ovinki, ki vodijo do kraterskega jezera. Vstop v pravi mali raj. Jezerska milina in nežnost. Ni hrupa in kaosa. Gospa Linda je lastnica najlepšega gostišča. Ponosno mi pokaže svojih pet sob. Tam je kot bi se ustavil čas. Jezerska gladina je mirna. Ozka potka vodi med riževimi polji. V vodi odsev kot ogledalo. Poslastica, najmanjše ribice, kar cele pomešane s čilijem in zavite v bananin list ter popečene na žaru. Tukaj je čisto drug svet. Ko z najvišjega ovinka zrem v oblake, ki se valijo čez rob kraterja v čudovitih barvah sončnega zahoda, pomislim, da gledam film. Moje sanje prekine močan dež. Ker je že pozno, ne preostane drugega, kot da se odpraviva na pot. Seveda dežuje samo za čas vožnje. Dež preneha takoj, ko stopim skozi vrata v hotel! Ni lepšega!
Zdaj vem, da je moralo biti točno tako kot je bilo. Morala sem kupiti napačno letalsko karto. Kako sem načrtovala celo pot in si predstavljala, da bodo moje poti lahke in hitre. Zataknilo se je kmalu. Zato je karta romala v koš, ker se je seveda ni dalo spremeniti. In sem kupila novo. Jo šla iskat dve uri vožnje daleč. Spet me je namočil dež. A kako neprecenljivo je bilo sedeti moker in obupan v obcestni postojanki in opazovati strele, kako švigajo po nebu. Tista kava je bila najboljša.
Še so bile poti. Tisti dan, ko smo hodili po poteh ljudstva Minangkabau, smo sedeli v preprosti utici nad enim od vulkanskih jezer. Nihče ni opazoval okolice, niti jezera. Tako smo bili zatopljeni v debato. Različni ljudje vsak s svojo zgodbo na kupu. Delili smo si tisti dan in nove dogodivščine. Takrat sem se ozrla na cesto, ki se je vila tja dol proti jezeru in za ovinkom skrivnostno izginila v oblak megle. “Look, the missing road.” Uau, res je, pravi Marisa. Tako bi morali poimenovati potovanje po tejle naši Sumatri. Izgubljena cesta se je res izkazala za tako. In vsak dan znova je to ime dobivalo svoj pomen. Najbolj pa takrat, ko smo sredi noči stali z avtobusom na napol podrtem mostu s počeno gumo. Okrog nas ni bilo ničesar. Petelin v avtobusu je zakikirikal. Odlično, Kmalu bo nov dan!
Idah