Piše: Gvido Pevec
Neizmerno sem se veselil potovanja v Srednjo Ameriko. Dobro leto je minilo, odkar sem bil nazadnje tukaj, in v te kraje se vedno vračam z največjim veseljem. Rad imam vibracije zemlje na tem koncu sveta in se predajam pozitivni energiji, ki je povsod okoli mene. Tukaj, v latinskoameriškem svetu, se resnično počutim živega. 100-odstotno živega. Prav čutim, kako vsaka celica mojega bitja utripa v ritmu te dežele. In če se slučajno prebudim v siv dan, je dovolj že to, da si zavrtim nekaj pesmi v latino ritmu, in nasmeh noče več izginiti z obraza.
Kako rad imam te ljudi – preproste, skromne, a tako odprte, tako žive. Brez besed, le z gibi me sprejmejo medse, jaz pa si mislim: »Hej, življenje, kako si lepo.«
Zavedam se, kako potovanja odpirajo vrata novim doživetjem, širijo obzorja ter prinašajo nova spoznanja o svetu in predvsem o samem sebi.
Neskončno sem hvaležen, da se lahko sprehajam po ulicah panamske prestolnice. Kakšen razkorak je med starim zgodovinskim mestnim jedrom in novim, modernim mestom, kjer se v nebo dvigajo številni nebotičniki, luksuzni hoteli in trgovski centri. In vse to novo je bilo zgrajeno v zadnjih 30 letih, ko se je Panama hitro razvijala. A osebno se veliko bolje počutim tukaj, v Casco Vieju, stari zgodovinski četrti, kjer se sprehajam po ozkih tlakovanih ulicah, med barvitimi kolonialnimi hišami in številnimi cerkvami.
Med raziskovanjem zgodovinske četrti Casco Viejo sem se usedel na rob ulice in opazoval ljudi. Vonj sveže pečenih empanad me je pripeljal do majhne stojnice, kjer je starejša gospa z mojstrsko spretnostjo pripravljala hrustljave žepke s sirom in mesom. Zapletla sva se v pogovor in povedala mi je, kako se je Casco Viejo skozi leta spreminjal, ljudje pa so ves čas ostajali enaki – topli, odprti in vedno pripravljeni pomagati.
Drugi dan smo si ogledali Panamski prekop. Gre za prekop, speljan skozi Panamsko ožino, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odkar je bil odprt leta 1914, se je pomorska pot med vzhodno in zahodno obalo Amerike močno skrajšala.
Panama je bila v času načrtovanja prekopa še del Kolumbije, Američani pa so Panami stali ob strani, ko se je leta 1903 odcepila od Kolumbije. Seveda so si Američani v zameno za podporo nove države zagotovili potrebne pravice za izgradnjo in dolgoletni nadzor nad Panamskim prekopom. Brez njegove izgradnje bi se zgodovina Paname najbrž odvila povsem drugače. Z izgradnjo prekopa pa je država dobila izjemen strateški in gospodarski pomen ter je danes ena razvitejših držav Srednje Amerike.
Veliko bolj kot samo opazovanje ladij na znamenitih zapornicah Miraflores je name naredil vtis pogovor s starejšim delavcem, ki mi je pripovedoval, kako so včasih s čolni pluli do zapornic in kako močno je trgovina spremenila življenje.
Karibski otoki Bocas del Toro predstavljajo košček panamskega raja. Gre za arhipelag številnih otokov, mi pa smo se nastanili na glavnem otoku Colón, katerega lepote je občudoval že Krištof Kolumb, ko je leta 1502 obiskal te kraje. Danes otok obiskovalcem ponuja vso potrebno infrastrukturo za raziskovanje preostalih otokov. V narodnem parku Bastimentos lahko od blizu opazuješ lenivce, v sezoni pa tudi morske želve. Ne manjka niti čudovitih plaž in zalivov, kjer se lahko okopaš v kristalno čisti vodi.
Cayos Zapatillas ali otok Carenero? Težko je reči, kje so lepše plaže, se pa vsi strinjamo, da smo odkrili še en košček raja na Zemlji. Na plaži Estrella nas pričaka množica morskih zvezd, ki si jih lahko previdno ogledamo. Lepotice opazujemo le od daleč, saj je dotikanje teh krhkih in čudovitih bitij strogo prepovedano. Ožgani od močnega sonca in z dodobra nasoljeno kožo, a s soncem v očeh, si skupaj rečemo, da je za nami še en popoln dan.
Panama, rad te imam. Rad imam tvoje ljudi in komaj čakam, da se vrnem v tvoj objem.
