Piše: sopotnica Aleida
A bi šla naslednji teden na Kubo ? Seveda !!!!!! No, tako se je vse skupaj začelo.
Po prvem valu navdušenja sem ugotovila, da o tej meni oddaljeni in dokaj nepoznani deželi ne vem skoraj nič.
Zakopala sem se v knjige, si ogledala nekaj filmov, potopisnih predavanj in dokumentarcev o Kubi in mislila sem, da sem na red za potovanje. Kakšna zmota !!! Kar beremo v knjigah, kar vidimo na televiziji in slišimo od popotnikov so le nekateri odtenki mavrice, ki sije v neštetih barvnih odtenkih. Ne samo barve, ampak vonjave, okusi, zvoki, ritem v katerem se gibljemo, dotik kože, nasmeh na licih, ton glasu sestavljajo mojo živo in nepozabno izkušnjo potovanja po Kubi.
Jutranji sprehod po starem centru Havane, popolnoma se še ne zavedam kje sem, sprehajamo se po uličicah, za vsakim vogalom je nekaj novega, drugačnega. Za hip postanem iz zaslišim zvok oddaljene glasbe, za katerega se mi zdi, da se vedno bolj približuje. Še trenutek in znašli smo se v vrvežu barvite povorke uličnih plesalcev! Pravi plesalski mojstri so plesali in izvajali akrobacije na visokih hoduljah, ob spremljavi žive glasbe; bobnov, zvoncev, lesenih tolkal in petja. Množica je postajala vedno večja in bolj ko smo vzpodbujali nastopajoče, bolj zanimiva predstava se je odvijala pred našimi očmi. Divji ritmi glasbe, nasmehi nastopajočih in barvita oblačila so jasno povedali, da smo prispeli v drugačno realnost.
Pred poletno
pasjo vročino in vlago smo se zatekli na lokalno tržnico. Na stojnicah je bilo moč opaziti večino sadja zelenjave in pridelkov, ki jih gojijo na Kubi. Za nam smešno nizke cene v Nacionalnih pesih si lahko kupil, kar ti srce poželi. Rjave korenine so Yuka, korenina, ki jo uporabljajo domačini namesto krompirja. Da ne govorim o sadju! Prisotne so bile banane – platanos po Špansko- vseh velikosti; XS, S, M, L za uživanje kot sladke zelene banane. In ogromne banane – XXL – platani namenjeni kuhanju in podobnemu načinu uživanja kot krompir – v omakah, pečene, pražene ali kuhane so mi ponudile paleto meni nepoznanih okusov.
Nikoli v življenju se še nisem srečala z tako dišečimi, sočnimi in okusnimi mangi ! Nekateri so bili oranžni, drugi rdeče-zeleni spet tretji rumeni. Kdo bi si mislil, da je mango tak v resnici ?! Pravo presenečenje!
Zapustili smo Havano
in se odpravili v pokrajino Pinar del Rio, na severozahodu Kube. Kdo bi si mislil, da imajo na Kubi tudi kraško pokrajino. Apnenčasti mogoti, ki so nastajali tisočletja so stali pred menoj. Med njimi polja, slamnate hišice za sušenje tobačnih listov in hišice prebivalcev. Najbolj čarobno pa je bilo zgodnje jutranje bujenje in pogled z balkona na bližnje mestece po nevihtni noči: popolnoma zavito v jutranjo meglico, obsijano z soncem in pod budnim očesom bližnjih mogotov varno zazibano v sen. Mogočna in nepozabna pokrajina.
Ste morda vedeli da je Kuba edina država na svetu, ki je v svojo konstitucijo vstavila pravico državljanov in prebivalcev Kube do zdravega okolja? Ravno to je eden razlogov, da je na celem otoku mnogo naravnih, državnih in svetovno pomembnih parkov. Srečanje z močjo in raznolikostjo narave je bilo zame na tem potovanju nepozabno.
Park orhidej, 
kopanje pod slapom, botanični vrt z drevesi in kaktejami, ki rastejo na območju Kube, treking po parku Topes del Collantes, srečanje z krokodili v parku Ciego de Zapata ali pa sprehod po dolini sladkornih mlinov, ki spada pod svetovno kulturno dediščino UNESCA in še in še bi lahko naštevala. Bližnje srečanje z naravo, spoznavanje novih rastlinskih vrst, ali pa tistih dobro poznanih iz učbenikov in nikoli videnih v naravnem okolju. Kuba ima na primer več kot 70 različnih vrst palm. Palmovih dreves na Kubanskem otočju je več kot prebivalcev samih. Najbolj pogosta je kraljeva palma, ki je zaščitni simbol Kubancev. Kljubuje vsakemu vetru in viharju, nič je ne more uničiti. Čeprav so debla teh ogromnih dreves videti toga, že ob najmanjšem vetriču postanejo presenetljivo vitko gibljiva. Ko boste vandrali po Kubi, se pazite kokosovih palm, da vam slučajno ne pade na glavo zrel kokosov oreh!
Ne pozabimo na pomembno zgodovino Kube in njenih prebivalcev ! Čeprav je od kubanske revolucije minilo že dobrih pet desetletji, so njeni junaki v srcih Kubancev še kako živi. »Želimo si vsi, da bi bili kot Che«, »Che, tvoje ideje in tvoj zgled so še vedno živi«, » Uporniki včeraj, uporniki danes in jutri«, so samo nekatere politične parole, ki sem si jih zapomnila. Revolucionarni duh je med prebivalci zelo živ in verjetno močna vzpodbuda v upanju na boljšo prihodnost. Ernesto Che Guevara, Camilo Cienfuegos, Celia Sanchez in drugi revolucionarji so še danes podobe svetle plati revolucije.
Politični režim 
prebivalcem omogoča zaposlitev, šolanje in zdravstveno oskrbo, po drugi strani pa si mnogi ne morejo niti kupiti mila in zanj prosijo na ulici. Ljudje živijo v prenatrpanih stanovanjih, trpijo pomanjkanje prevoznih sredstev in morda še najhuje, ostajajo izolirani od preostanka sveta. ZDA še vedno izvajajo embargo nad Kubo in njenim prebivalstvom. Prebivalci izredno težko zapustijo rodno državo. Predvsem dostop do informacij o tem kaj se dogaja po svetu je omejen. Dostop do interneta imajo samo državni uslužbenci, ki imajo za to dovoljenje, satelitske antene pa so prepovedane. Morda je ravno zaradi tega obisk Kube v danem trenutku priložnost, da spoznamo ta karibski biser tak kot je, saj bo verjetno po padcu Castristov verjetno na kubanskem otočju zapihal bolj zahodnjaški veter.
Tok zgodovine na prebivalstvo
Kube močno vpliva, državne restrikcije so vidne povsod. Najbolj me je presenetilo to, da se kljub težkim življenjskim razmeram prebivalstvo ne predaja. Še več, presenetila me je njihova pozitivnost, nasmejanost in sposobnost, da so srečni, s tem kar imajo. Ljudje, prebivalci Kube, so ne glede na vse pridelan tobak, vse miljone izvoženih cigar in ruma, koruzo, kovine in druge materialne dobrine, največje bogastvo Kube.
Večni nasmeh na obrazu, šale v španskem jeziku, goreči pogledi in neverjeten, skoraj prirojen občutek za ritem glasbe. Ko te Kubanec zgrabi za boke in se zavrtita v ritmu salse, ni poti nazaj. Neverjetno gumijasta telesa, ki se spretno, nezmotljivo gibljejo v ritmu salse, sona, afrobeata ali drugih zvrsti glasbe, ki domujejo na Kubi. Navajena na balkanske ritme, sem se počutila kot lesena slovanska lutka v rokah gibčnih in nasmejanih princev čokoladne polti. Ampak zadrega je po nekaj korakih minila in ne boste verjeli, naučila sem se plesati po kubansko! Ko se stemni, se prične nočno življenje, na trgih slikovitih kolonialnih mest Trinidad, Cienfuegos, Santiago de Cuba in druguh; pred bari, v hišah glasbe – casa della trova, na ulicah, pred hišami prebivalcev – tam lahko prav vsak začuti pravo plesno kubansko vzdušje. Morate videti, da bi verjeli! Seveda uličnih glasbenikov, plesa in zabav ne manjka niti čez dan, ampak noč na Kubi ima posebno moč!
Za pravo kubansko 
vzdušje sta pomembni še dve stvari, ki ju nisem omenila. Rum in cigara. Tako je, cigare so doma prav na Kubi. Mnogi prebivalci se preživljajo z gojenjem tobaka in proizvodnje cigar v državnih tovarnah. Dokler nisem videla nisem verjela, kako zapleten je proces proizvodnje cigar in kako spretni morajo biti zvijalci. Grobi tobačni listi po fermentaciji postanejo mehki in gladki kot dojenčkova ritka ! Tega si res nisem predstavljala. Prav tako nisem vedela da pravi kvalitetni star kubanski rum nima okusa po našem domačem rumu ampak po neki drugi, nam poznani pijači. Skrivnosti ruma in cigar vam ne izdam, ker vam želim, da se o tem prepričate na lastno kožo. Kdo pa je že slišal za Mojito? Sama sem ga poizkusila že mnogokrat, a se z kubanskim Mojitom ne more kosati prav nobeden drug. To je koktejl narejen iz limetinega soka, trsnega sladkorja, ruma, gazirane vode in mente. Kubanci bi rekli: »Viva, salut!« – na zdravje!.
Če povzamem, Kubansko doživetje je bilo zame potovanje polno presenečenj na vsakem koraku. Če bi mi nekdo pred potovanjem povedal, samo nekatere stvari, ki so se mi pripetile, bi mislila da se mu je skegljalo. Srečna ugotavljam, da so bila moja pričakovanja drugačna, a niti blizu vsem tistim dogodivščinam in zanimivim stvarem, ki so se mi pripetile na Kubi.
Še vedno se spominjam barv neskončnega Karibskega morja, vonja po mangu, okusa Mojita, zelenih barv rastlinja ter divjih plesnih ritmov, neprecenljivo in nepozabno!
Hasta luego y mucha suerte!
