Piše: Vanesa Abraham
Potovanja na Zelenortske otoke >>
Arhipelag sestavlja deset večjih otokov in vsak je nekoliko drugačen. Nekateri so suhi in bolj pusti, drugi pa bolj zeleni, z dolinami, kjer rastejo sladkorni trs, banane, kava in mangovci. Poleg lepe narave so Zelenortski otoki kulturno zelo zanimivi, saj se tu prepletajo afriški in portugalski vplivi – kar se dobro odraža tudi v njihovi kulinariki.
Na naši »nagajivščini« na otokih São Vicente in Santo Antão ne spoznavamo le pokrajine, temveč predvsem življenje domačinov. Hodimo po poteh, ki jih uporabljajo oni – med terasastimi polji, skozi majhne vasi in ob obali. Tudi jemo tako kot oni, v preprostih lokalih ali pri njih doma.
Kulinarika je preprosta, domača in tesno povezana z načinom življenja na otokih. Uporabljajo predvsem lokalne sestavine, kot so koruza, fižol, ribe in sadje.
Najbolj značilna jed je cachupa – gosta enolončnica iz koruze, fižola, krompirja ter mesa ali rib. Nastala je iz vsakdanjega življenja na otokih, kjer so domačini kuhali iz sestavin, ki so jih imeli na voljo. Cachupa je nasitna, pripravljena na preprost način, a vseeno zelo okusna.
Ribe imajo na Zelenortskih otokih zelo pomembno vlogo, saj so obdani z oceanom. Na skupnih kosilih smo jedli tudi dve značilni vrsti rib: »amberjack small«, kar pomeni manjši jantarni kanjak (znan po čvrstem, belem mesu in nekoliko izrazitejšem okusu), ter »serra fish«, ki je najbližje skuši (ima bolj izrazit, nekoliko masten okus) in je zelo priljubljena na žaru.
Ribe so pripravljene preprosto – začinjene z malo soli, česna ali limone ter pečene na žaru ali v ponvi. Za prilogo smo dobili riž, krompir, maniok, jam, sladki krompir in solato.
Poleg rib smo na potovanju jedli tudi piščanca in svinjino. Meso običajno ni pripravljeno zapleteno – največkrat je pečeno ali dušeno in začinjeno z osnovnimi začimbami.
Za sladico smo dobili tropsko sadje, predvsem papajo. Poskusili smo tudi papajino marmelado, ki jo postrežejo s kozjim sirom. Zelo značilna sladica na otokih je tudi »camocha« – koruzni sladoled, ki ga domačinke pripravijo same. Pravi domač sladoled – njam.
Iz tropskega sadja pripravljajo tudi sveže sokove in smutije. Med enim izmed pohodov smo dobili pravi »power booster« sok iz hibiskusa, manga, papaje in pomaranče – idealen za energijo na poti. Za nekatere sopotnike pa je bila najboljša osvežitev lokalno pivo Strela.
Tudi kava uspeva na Zelenortskih otokih. Med pohodom med kavovci nam je domačinka prijazno skuhala kavo iz sveže pridelanih zrn, kar je bilo še eno posebno doživetje.
Za konec smo spoznali še tradicionalno pijačo grog, narejeno iz sladkornega trsa. Pijejo ga čistega ali kot osnovo za različne koktajle. Zelo znana je tudi pijača poncha, mešanica groga, citrusnega soka in sladkorja, ki obstaja v različnih različicah – z dodatki manga, marakuje, kave, limone …
Poleg pohodništva in raziskovanja manj znanih vasic smo tako uživali tudi v lokalni hrani. Najbolj pa nas je prevzela njihova gostoljubnost – domačini so nas povsod lepo sprejeli. Skupna kosila so bila tudi priložnost, da smo se sopotniki še bolje spoznali, povezali in delili izkušnje s poti. Tako so pohodi postali še bolj posebni – ne le zaradi pokrajine, temveč tudi zaradi družbe in skupnih trenutkov ob hrani.
