Piše: Matej
Kraljestvo opic »krvavečega srca« Pred davnimi časi je na robu tektonskega jarka izbruhnil vulkan. Bruhal je lavo, ki je tekla in tekla ter se nalagala ena na drugo. Nastala je 3000m debela plast lave. Preteklo je še mnogo let in zob časa je oblikoval mehkejšo plast, kjer sta se nalagala vulkanski prah in pepel. Erozija je delovala in nastale so čudovite doline, kanjoni, slapovi… Najvišji vrhovi so se obdržali zaradi bazalta – lave, ki ji erozija ni prišla do živega. Nastala je neverjetna pokrajina s samosvojo naravo in nenavadnimi prebivalci. Prav ti slednji so najmočnejši razlog, zakaj se podamo v osrčje tega gorovja, ki mu domačini in obiskovalci danes pravijo »božje igrišče«.
Po prašni cesti se prebijamo proti cilju. Naša pot vodi mimo vasice Falašev oz. »črnih Judov«. Le nekaj jih je še ostalo v svoji domovini, kajti večina njih danes živi v Izraelu. Le kaj delajo Judje v Etiopiji, se boste vprašali. Zgodba sega daleč nazaj v čas, ko je v Sabi živela kraljica Makeda. Ta se je nekega dne odločila obiskati kralja Salomona, katerega sodobna arheologija postavlja v današnjo Etiopijo in Jemen. Etiopci sami pa verjamejo, da so potomci prav tega para. Njihova tradicija govori, da naj bi Salomon Makedi dejal ,da ne želi imeti nič njenega, če ona ne bo želela nič njegovega. Ko je zaspala, ji je pred posteljo dal kozarec vode. Zbudila se je in avtomatsko vzela kozarec ter popila vodo, torej je vzela nekaj njegovega! Kasneje je Makeda imela s Salomonom sina Menelika, mu je dala nekaj svojega… Menelik po tradiciji kasneje ustanovi Salomonsko dinastijo v Etiopiji in postane prvi vladar. 
Ko izve za Salomonovo prevaro nad njegovo materjo, se odloči za maščevanje. Odide na obisk k očetu, vzame Skrinjo Zaveze in jo odnese v Etiopijo. A to je že druga zgodba. Današnji Falaši v Etiopiji so potomci tistih ljudi, ki so z Makedo odšli iz Izraela v Etiopijo in si tam ustvarili življenje. Vse do danes so ohranili Judovsko vero. Vasica Falašev ima danes v središču sinagogo, prebivalci pa navdušeno pozdravijo vsakega obiskovalca. Za vasico se konča bolj civilizirana cesta in se začne tista prava gorska pot z mnogimi ovinki in slikovitimi razgledi, ki včasih zgleda, kot da vodi v neskončnost… Tu in tam se na obzorju nariše majhna vasica, kjer domačini komaj čakajo obiske (ne)naključnih popotnikov. 
Zbere se cela vas, ki pospremi obiskovalce do konca vasice in vsak bi se rad rokoval, slikal, izmenjal besedo ali dve… Težko je razločiti, kdo je za koga bolj nenavaden. Seveda je treba preveriti, ali smo tudi mi, belci iz enakega testa in nas zato malo pocukati za kožo. Le kako bi jim zameril s tistimi simpatičnimi pogledi in širokimi nasmehi… Kot se dviga nadmorska višina, tako se zmanjšuje število vasic. In prav tam, višje v hribih, se začenja kraljestvo dželad. Dželade so pavijani oz. »levje opice«. »Levje« so dobile naziv zaradi mogočne grive, katero ponosno razkazujejo moški pripadniki. So endemične v Etiopiji in žive le tukaj v hribih, kjer je veliko svobode in tisti pravi sveži gorski zrak. Nekoč pred mnogo leti so dželade živele po celotni Afriški celini. Naravna selekcija in evolucijski proces sta naredila svoje in dželade, nekoč ogromne opice v velikosti goril, so se zatekle v etiopska gorovja. Tukaj so našle odličen življenjski prostor, kjer se lahko skrijejo pred plenilci in v miru uživajo svoje svobodno življenje. Najdemo jih v gorovjih Simien in Bale, vseh skupaj jih je danes manj kot 10,000 in spadajo med ogrožene živalske vrste. Dželade imajo zanimivo 
organizirano socialno življenje. Žive v skupinah od 200 do 800 opic, v katerih je več družin. Eno družino predstavlja odrasel samec in več samic z otroki. Večino dneva prežive dželade na pečinah v bližini prepadov, v katere lahko skočijo, če preti nevarnost. Seveda se potem ujamejo na veje in poiščejo pot ven. Opice tudi spijo v bližini prepadov, kajti tudi v gorovju Simien je mnogo plenilcev, ki ogrožajo te zanimive živali. To so leopardi, volkovi in lisice, najbolj sramežljivi prebivalci gorovja, katere opazimo le s kar veliko sreče. Dželade pa so zaradi njih v stalni pripravljenosti in bližini prepada, kjer je njihovo zatočišče. Dobra novica za vse obiskovalce je, da so opice striktne vegetarijanke in večino dneva prežive v iskanju hrane. Ko si naberejo dovolj hrane, preživljajo preostanek dneva tako, da druga drugi čistijo dlako ter pobirajo ven neželene insekte. Pavijan »krvavečega srca« tudi pogosto imenujemo dželade. Kajti te veličastne opice imajo na prsih vzorček v obliki srca. Srce samcev je vedno rdečkaste barve, srce samice pa belkaste. Ko pa je na vrsti čas za parjenje, se tudi srce samice obarva rdečkasto. Tako prepričajo snubce, da je prišel pravi čas za dvorjenje. Med sabo se opice tudi pogovarjajo in njihovi zvoki zvenijo skorajda človeško ter privabljajo številne raziskovalce, ki že leta in leta poskušajo razvozlati njihov pomen.
Ne samo živalski svet, tudi rastlinski svet gorovja Simien je nekaj posebnega. Vsako leto v mesecu oktobru narodni park gorovja zacveti. Najbolj zanimiva med rastlinami je velika lobelija. To je roža, ki zraste tja do 7 metrov in za to porabi 15 let. Po petnajstih letih roža prvič in edinkrat v življenju zacveti in zatem takoj umre. Toliko let se trudi za en sam trenutek, ko zacveti in se pokaže v vsem svojem sijaju. Torej videti lobelijo v vsem njenem najlepšem siju je pravo doživetje in edinstven dogodek… Poleg lobelije najdemo še mnogo zanimivih rastlinskih vrst, ki dodajajo k nenavadnosti in posebnosti gorovja. Polno zgodb gorovje Simien kar vabi k obisku in raziskovanju in vsak dan je presenetljiv in drugačen. In ko zvečer začarano strmimo v čudovit sončni zahod, si rečemo, »še en popoln dan v Afriki«. Matej Hudovernik