Piše: Nejc Bratuša
Ferski otoki so samotni otočki sredi severnega Atlantika, kjer veter šepeta skrivnosti morja, ptice plešejo na nebu, ovce pa kraljujejo na okoliških gričih. Če imate radi odročne pohodne poti in nore razglede, je to pravi raj za vas. Legende o naravnih znamenitostih, ki nas spremljajo na potovanju, še danes krožijo med domačini ob skodelici močne kave. Mi smo jim prisluhnili na najlepših točkah sredi spektakularne narave.


Izbral sem tri najlepše pohode na Ferskih otokih – tiste, ki so napolnili naš fotoaparat in navdihnili našo dušo. Razgledi, šepet vetra ter zvoki oceanskih valov in ovc na paši so na teh poteh preplavili naše misli in se zasidrali v spomine.
Pohod do Skale sužnjev in jezera Sørvágsvatn (lebdeče jezero)
Pot se začne pri vasici Miðvágur ob robu jezera. Parkirišče ni veliko, zato priporočam zgodnji prihod – kdor prej pride, prej parkira. Plačilo za uporabo poti znaša 200 DKK. Na začetku poti sta tudi manjši bar, trgovina s spominki in seveda stranišče. Pot je dolga približno 7 km, odvisno od tega, kam vas zanese pogled: proti jezeru, pečinam nad razpenjenim oceanom ali do foto točk s pogledom na slap, ki pada iz jezera v ocean. Veličastni prizori narave se kar vrstijo. Splača se ujeti lepo vreme, saj je s Skale sužnjev čudovit razgled na južne otoke arhipelaga. Pot je enostavna in lepo urejena, le vzpon na Skalo sužnjev je lahko nekoliko spolzek, kadar je mokro in blatno. Na poti vas lahko ovira tudi močan veter, zato bodite pozorni na sunke, zlasti ob hoji po visokem klifu.

Ta pohod je pravi ferski klasik. Najprej vodi čez travnike ob jezeru, kjer vas že po nekaj minutah pozdravijo domače ovce, ki se kot kraljice pasejo na pobočjih. Sledi lahek vzpon čez travnato pokrajino, dokler se pred vami ne odpre znameniti razgled na jezero Sørvágsvatn, ki z določene točke deluje, kot da lebdi nad oceanom. Ta optična iluzija resnično očara. Pot vas nato pelje še višje, do skrajnega roba klifa, kjer vas pričaka mogočna Skala sužnjev – Trælanípan, ki se dviga dobrih 140 metrov nad oceanom.
Najlepše točke na poti so: razgledna točka z pogledom na lebdeče jezero, Skala sužnjev z dih jemajočim razgledom na odprto morje ter slap Bøsdalafossur, kjer se jezero izliva v ocean.


Legenda o Skali sužnjev je dobra podlaga za doživetje. Predlagam, da se ustavite ob jezeru s pogledom na slap in ocean ter preberete zgodbo. Ime Skala sužnjev ni naključje. V času Vikingov so na to skalo vodili sužnje, o katerih so odločali z usodo. Če suženj ni bil več koristen gospodarjem, so ga porinili z roba pečine v ocean. Pravijo, da še danes veter šepeta njihove izgubljene klice po usmiljenju. Lokalna zgodba dodaja, da so sužnji nekoč na skrivaj snovali upor. Ko so jih odkrili, so jih vse pahnili s pečine – od takrat pa naj bi imela skala zloveščo moč, ki obiskovalcem šepeta, naj hodijo previdno, saj je vsak korak na tem robu preizkus spoštovanja narave.
Svetilnik Kallur na otoku Kalsoy – pohod po robu sveta in srečanje z Jamesom Bondom
Najprej se je treba nekoliko potruditi, da sploh pridete na otok Kalsoy. Vožnja iz Tórshavna do Klaksvíka je že sama po sebi zanimiva – novi tunel s krožnim križiščem je prava paša za oči, da o naravi niti ne govorimo. Zaradi velikega povpraševanja v poletni sezoni in morebitnih odpovedi trajektov zaradi slabega vremena je treba vozovnice rezervirati vsaj teden dni vnaprej. Na trajekt ni mogoče z lastnim vozilom, temveč le peš.


Na drugi strani vas pričaka lokalni avtobus. Če je gneča, brez skrbi – v primeru potrebe pošljejo dodatnega. Med čakanjem si lahko v miru ogledate preproste hišice in stare ribiške čolne, shranjene v obalnih ribiških hišicah ob fjordu. Avtobus vas zapelje v eno izmed nekoč najbolj odmaknjenih vasi, Trøllanes, do katere vodi že sama po sebi posebna pot. Vožnja skozi temne predore in ovinkaste ceste do tega »konca sveta« je prava avantura. Pohod do svetilnika Kallur deluje kot filmska scena – dobesedno. Tukaj so namreč snemali prizore za film o Jamesu Bondu No Time to Die. Pot je dolga približno 5 km, vključno z razglednimi točkami in morebitnimi obvozi v blatnem vremenu. Posebej pozorni bodite na močan veter ob robovih visokih klifov pri svetilniku. Ko zapustite vasico, vas čakajo travnati griči, kjer boste z nekaj sreče srečali več ovc kot ljudi. Priporočljiv je zadnji avtobus; izkoristite stranišče v vasi in naročite kosilo pri gospe s Tajske, ki obenem pobira tudi vstopnino za pot (200 DKK).
Pot vodi po mehkih, a vetrovnih travnatih pobočjih vse do svetilnika Kallur, ki stoji na dramatičnem rtu, obdanem s klifi, kjer se morje divje razbija ob skale. Razgledi segajo vse do najvišjih vrhov otočja, do »velikana in čarovnice«, vasice Viðareiði ter najvišjih klifov.
Najlepše točke na poti so: razgledna točka ob koncu poti na desni s pogledom na svetilnik Kallur in klife v ozadju – razgled, ki ga ne boste pozabili; pogledi na mogočne gore Kalsoya, zlasti na vrh Borgarin; postanek pri spomeniku Jamesa Bonda in pogled na ocean, kjer imate občutek, da stojite na koncu sveta. Ovce na poti so izredno fotogenične in večinoma zaupljive, a se hitro umaknejo, če se jim preveč približate.

Na Kalsoyu je doma ena najbolj znanih ferskih legend – zgodba o ženski selkie iz Mikladalurja. Pripoveduje o morskem bitju, ki je lahko prevzelo človeško podobo. Nekoč je ženska tjulnica prišla z drugimi selkie na obalo, slekla svojo tjulnjo kožo in zaplesala ob polni luni. Domačin iz Mikladalurja jo je opazoval, ji ukradel kožo in jo prisilil v poroko, saj se brez nje ni mogla vrniti v ocean. Rodila mu je otroke, a njeno srce je ves čas hrepenelo po morju. Ko je mož nekega dne odšel na ribolov in pozabil ključe od skrinje, kjer je hranil kožo, jo je oblekla, poljubila otroke in pobegnila nazaj v ocean. Pred odhodom je preklela moške na otoku, da jih bo morje jemalo, dokler ne bo mrtvih toliko, kolikor je bilo zob v glavah njenih otrok in prstov na njihovih rokah. Pravijo, da od takrat morje ob Kalsoyu vzame marsikaterega ribiča.
Jezero Hvannhagi na otoku Suðuroy – skriti raj za ljubitelje samote
Zahtevnost: srednje zahtevna (pot je ozka, skalnata, brez oznak)
Suðuroy je bolj divji in samotnejši od drugih otokov, pohod do jezera Hvannhagi pa pravi skriti biser. Plovba z ladjo iz pristanišča Tórshavn traja približno dve uri in je ob vetru ter valovih lahko precej neprijetna, a prav zato otok ostaja kotiček raja, kamor ne zaide vsak turist. Izhodišče je v vasici Tvøroyri. Če imate avto, se lahko zapeljete nekoliko višje nad vas, kjer je manjše parkirišče za štiri avtomobile. Od tam vas pot vodi čez pašnike, med starimi kamnitimi ograjami in s pogledom na vasico ob fjordu. Pot je dolga približno 7 km in nima velikih višinskih razlik, razen spusta do jezera in vzpona nazaj po isti poti (okoli 100 višinskih metrov).


Že začetek poti je veličasten. Vzpenjate se na planoto, kjer vas pričakajo ovce in visoko barje. Na prelazu se nenadoma odpre pogled na ocean in otoček Lítla Dímun. Razgledi z roba pečine so kot iz razglednice. Sledi zelo strm spust, zato bodite še posebej pozorni, kadar je blatno in mokro. Priporočam več foto postankov med spuščanjem in prečenjem pobočja do jezera. Jezero Hvannhagi deluje pravljično – mirna vodna gladina, obdana s strmimi skalnatimi stenami. Za domačine je to sveti kraj, kamor prihajajo v tišini in z dobrimi mislimi. Verjamejo, da je tukaj povezava z bogovi ter pogled v preteklost in prihodnost. Nazaj se lahko vrnete po isti poti ali pa se podate po stari, strmi poti neposredno navzgor od jezera po manjšem melišču. Po tej poti domačini ženejo ovce v ozko grlo, kjer jih ujamejo v ogrado za striženje ali zakol. Obe poti sta zahtevni, a izjemno lepi.

Najlepše točke na poti so: razgled na jezero in morje z ene same točke – ena redkih lokacij na Ferskih otokih, kjer vidite oboje hkrati; pogled na severne klife Suðuroya in otoček Dímun ter razgledi z roba klifa.
Legenda, ki jo preberite v tišini ob jezeru, pravi, da je jezero nastalo po jezi velikana s sosednjega otoka. Ker so se prebivalci Suðuroya norčevali iz njega, je v besu čez morje zalučal velikansko palico. Ta je treščila v zemljo s takšno silo, da je nastala velika kotanja, ki se je napolnila z vodo – in tako je nastalo jezero Hvannhagi. Pravijo, da velikana še danes včasih slišimo, kako viharnо diha čez gore, ko zapiha najmočnejši veter.

To je prava ferska pustolovščina. Ti trije pohodi niso le sprehodi v naravi, temveč potovanje skozi čas, legende in najbolj neukročene kotičke severnega Atlantika. Ferski otoki niso za vsakogar, a tistega, ki jim pusti, da ga prevzamejo, očarajo za vedno. Na vsakem koraku imaš občutek, da si sam na svetu – brez turistične gneče, brez vsakdana, le ti, veter in morje.
Če si želite te poti doživeti sproščeno, v dobri družbi in brez skrbi z logistiko (ter z obilico zgodb na poti), potem veste, koga poklicati. Z Agencijo Oskar takšni kotički sveta zaživijo še bolj pristno – z dušo, nasmehom in skozi dogodivščine.
