Piše: vodnica Ajda Šter
Potovanja Omanska pravljica >>
Pisal se je 28. september, ko smo se zbrali na letališču v Ljubljani in se odpravili na pot proti Muškatu. Naključni ljudje smo postali skupinica in že na letališču so se začeli dolgi pogovori, ki so se nadaljevali vsak večer v Omanu. Pot je minila hitro in že smo se znašli v drugačnosti Omana.
Oman, ena najbolj tradicionalnih arabskih držav, je vse presenetil s svojo urejenostjo in predanostjo tradiciji. Svetle stavbe z mnogimi elementi islamske arhitekture in brez nebotičnikov sestavljajo prestolnico Muškat. Bosih nog, sicer utrujeni od poti, a kljub vsemu navdušeni, smo drseli po prehodih ob Veliki mošeji sultana Qaboosa ter poslušali, kaj vse je sultan naredil za Oman. Neverjetna osebnost, ki je deželo modernizirala, a hkrati pustila dovolj tradicionalno, da ohrani svoj značaj. Domači moški ponosno nosijo svoje dišdaše, do tal dolge tunike, zaradi katerih so vsi videti kot pomembni šejki. Mi pa se skrivamo za rutami, kajti neizprosno sonce sije močno.
Zelene oaze, blatne hiške, spektakularni hribi
Iz Muškata vodijo ceste v notranjost Omana, kjer se začne prava omanska pravljica. Naselja starih hišk, vmes slikovite mošeje. Večinoma je povsod puščava, a vmes so zelene oaze. Igra barv ustvarja čudovite slike, ki navdušujejo. Plezamo na stare trdnjave in raziskujemo prostore. Od zunaj je videti, kot da notri ni nič, a potem je znotraj pravi labirint dogajanja. Povsod se kuha kava, in ob vsaki omanski kavi so ponujeni datlji. Oh, datlji – tako okusni in polni energije. Lokalni vodnik nas povabi na preprogo in odpre svojo škatlo datljev. Ti pa so sveži, direktno z drevesa. Svežih večina še ni pokusila, a kmalu smo vsi pravi ljubitelji. Voznik Wahid nam pokaže, kako uživati datlje in kavo. Leže na preprogi. Kajti nikoli ne veš, kaj v dnevu še pride – in proste trenutke je treba izkoristiti za počitek.
V spominu vsem ostaja tudi čudoviti pohod po »balkonski« poti pod najvišjo goro Omana, Jebel Shams. Pohod, ki nam je odprl neverjetne razglede in kjer smo bili v neposrednem stiku s čudovito omansko naravo. Pot je bila polna pogovorov o življenju, kajti v tako lepem okolju je to preprosto primerno. Povsem nepričakovano nas je ujel tudi dež in popestril naš dan v siceršnji pustinji. »Kdo bi si mislil, da bomo v Omanu doživeli dež,« komentira sopotnica.
Spodaj pod hribi je majhna, tradicionalna vasica Al Hamra. Podamo se na sprehod pod datljevimi palmami vse do blatnih hišk. »Ne, ne bo več deževalo,« se slepiva z lokalnim vodnikom. A ujame nas nova ploha prav sredi blatnih hišk. Kaj pa zdaj? Uličice se spremenijo v blatne potočke, mi pa poskušamo zavarovati svoje čevlje, da nam jih blato povsem ne zalije. Iz sosednje hiše vabi gospod k sebi. »Moja hiša je muzej,« pravi. »Pridite.« Z veseljem vstopimo – in znotraj je povsem drug svet. V eni sobi gospa praži svežo kavo, v drugi lahko pokusimo datljev sirup. Najlepše pa je v sobi za goste, kjer posedemo po preprogah in si privoščimo topel čaj ter datlje – kaj pa drugega. A omanski datlji niso kar tako. Slastni so in polni energije. Le koliko prtljage lahko vzamemo domov? Mi bi vso prtljago napolnili z datlji.
Zelena puščava, najlepši sončni zahodi in podaljšano potovanje
Iz podeželske pravljice nas pot vodi v puščavo. Tam pa presenečenje – puščava zeleni! Vodnik pravi, da je to pričakovano in da verjamejo, da bo Oman nekoč ponovno postal tropski deževni gozd. A okrog nas so prav zares sipine, polne zelenih grmičkov. Zanimiv prizor. Vozimo se še bolj v notranjost. Grmičkov je manj, a tu in tam se še kakšen najde. Puščava je najlepši kraj, kjer si lahko privoščimo lep sončni zahod in kjer se barve tako prelivajo, da je vse skupaj videti že rahlo neresnično. Tako lepo je, da kar obsedimo – tudi po tem, ko žareča krogla pade za obzorje. Ker je tako lepo, je treba preizkusiti še sončni vzhod! Kot Mali princ bi tudi mi imeli dan s 44 sončnimi zahodi. Ampak tudi vzhod je prečudovit. Puščava vedno prebuja čute – in tudi tokrat ni nič drugače. Zremo v te lepe barve in misli odplavajo.
Prišel je čas za povratek, ki na koncu ni bil tako hiter, kot je bilo načrtovano. Letalo je letelo po daljši poti in zamudimo let v Ljubljano. Nič lažjega! Istanbul nas pričakuje! Z metrojem in tramvajem se odpravimo v središče mesta, v vedno privlačni istanbulski kaos, ki mu ni para. Pred Hagio Sophio in Modro mošejo se vijejo dolge vrste. Mi smo bolj za kakšno pravo turško kavo – da nas zares prebudi. Potem pa peš v pristanišče, na lokalno ladjo in v azijski del mesta. Sonce sije in s turškim čajem v roki ugotavljamo, da je življenje lepo – in kako smo hvaležni za dodaten dan na poti, v najboljši družbi.
