Piše: vodnik Gvido Pevec
Na Kubi lahko obiskovalec doživi ogromno stvari, ki so popolna eksotika in edinstvena zanimivost dežele. Španci so hitro ugotovili, da na otoku ni omembe vrednih zalog zlata in drugih dragocenih kovin, ki so jih mrzlično iskali. Je pa Kolumb že tekom svojega drugega obiska na otok prinesel sladkorni trst – in Kuba je kmalu postala znana kot otok belega zlata. Gojenje sladkornega trsa – osnovne surovine za proizvodnjo sladkorja – pa je zahtevalo mnogo parov delovnih rok. In sladkor ter bogastvo, ki se je stekalo na španski dvor, sta kmalu pomenila začetek žalostne zgodbe o suženjstvu. Ogromno ljudi so iztrgali iz domov v zahodni Afriki in jih na silo pripeljali na kubanski otok – v suženjstvo. In ti ljudje so za vedno spremenili kulturo, navade in način življenja na otoku. S seboj so prinesli svojo glasbo, ples, hrano ter svoje verovanje.
Santería je afrokubansko verovanje, ki je nastalo na Kubi kot mešanica starih afriških verovanj in katoliške vere. Izvira iz današnje Nigerije in Benina, kjer je predstavljala ključ življenja ljudstva Yoruba. Ko stojim pred oltarjem santeríe v Trinidadu, si v mislih predstavljam črne sužnje, ki so jim najprej odvzeli ime in njihove bogove. Ker so bili njihovi bogovi prepovedani, so jih spremenili oz. dopolnili tako, da so bili sprejemljivi za bele gospodarje – in so hkrati še vedno potešili črno dušo. Svoje bogove, imenovane Oriše, so navidezno preoblekli v podobe katoliških svetnikov. In tako je nastala Santería – edinstvena mešanica dveh ver. Za vernike so katoliški svetniki in Oriše ena in ista podoba – zato obiskujejo katoliško cerkev in hkrati izvajajo prakso santeríe.
Vsaka Oriša predstavlja naravni element in hkrati človeško lastnost. Tako npr. Yemayá predstavlja element vode – je simbol življenja, materinstva, varuje svoje otroke, močan simbol Marije. Njena barva je modra in bela, ljudje ji darujejo školjke in bele sveče. Očun predstavlja element zemlje, rasti, plodnosti. Njena barva je rumena ali zelena – in je boginja ljubezni, plodnosti ter izobilja. Čangó predstavlja element ognja in simbolno je božanstvo moči, groma, poguma in moškosti. Njegove barve so preplet rdeče in bele, plesni gibi pa močni, hitri, odločni – pogosto v rokah vrti sekiro ali palico.
Teh Oriš je, kot rečeno, ogromno.
Tekom zadnjega potovanja po Kubi sem imel zopet priložnost videti vsaj del obreda svete santeríe. Še pred samim začetkom je potrebno prostor obredno očistiti, da se odstrani vsa negativna energija. Prostor se očisti z vodo, zelišči ter z dimom. Na ta način prostor postane svet kraj, primeren za izvedbo obreda. Ob tem se zbere veliko ljudi, ki predstavljajo celotno skupnost. Posebno vlogo imajo starejši prisotni in posvečeni, ki so oblečeni povsem v belo. Lepo se vidi, kako santería ni vera posameznika in kako povezuje celotno skupnost.
Nato je po ulicah stare Havane krenila procesija. Na začetku so bile Oriše na hoduljah, ki imajo čisto posebno nalogo – one odpirajo prehod med svetovi in so zato simbolno dvignjene. Hkrati pozdravljajo prihod prednikov in nudijo zaščito vsem udeležencem. Nato nastopi Elegguá, varuh poti, ki povabi Oriše, da pridejo in zaplešejo med ljudmi.
Ritem dajo trije sveti bobni batá, in vsak ritem predstavlja točno določeno Orišo. Slišijo se klici v afriškem jeziku, ki vzklikajo imena posameznih Oriš. Glas in zvok bobnov odpirata prostor božanskemu. Vsaka izmed Oriš ima svoj ples, svoje edinstvene gibe. Tu ni vnaprej pripravljene koreografije – telo se prepusti ritmu in postane kanal.
Ko gledam Čangója, njegovo moč, ki jo spremlja divji ritem bobnov, in zraven opazujem Yemayá, ki nežno valovi – vsa v modrem, kakor morski val – ter hkrati vidim nežnost in zapeljivost Očun, imam občutek, da vsi nagovarjajo točno mene. Slišim bobne, ki mi pravijo: »Pospravi že ta telefon in se nam pridruži.« Zagrabi me neopisljiva sila in tok življenja me nese na sredino divje množice. Odklopim glavo, razum, pozabim na vse ter zaprem oči. Prepustim se divjim ritmom, prepustim se rokam – in samo sem. Na nič ne mislim. Totalni odklop. Samo vrtim se v krogih v nekem čisto svojem ritmu in gibih, ki so samo moji.
In hkrati se počutim v celoti povezan in zlit z množico okoli. Ni več Kubancev, ne turistov, ni revnih, ne bogatih, ni belih ne črnih – smo samo še množica teles, ki se vrti v norem ritmu in čedalje bolj pada v trans in v druge svetove.
