Sama nisem velika ljubiteljica velikih mest, a Sana je res nekaj posebnega. 
Mesto leži na rodovitni planoti na višini okrog 2300m in gre za eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu, staro že več kot 2500 let.
Dnevi preživeti v Sani so mi vedno zelo prijetni. Vsako jutro me že navsezgodaj prebudi prvi mujezinov klic k molitvi. Povsod drugje ta del dneva ponavadi prespim, a v stari Sani je to težko, saj se v jedru starega mesta nahaja več 100 mošej. Nikoli nisem pozorna na te klice, a tu so klici res nekaj posebnega, saj potekajo v živo.
Kmalu je čas je za zajtrk. Odpravim se do moje najljubše restavracije, in kuhar me že na daleč hiti pozdravljati. Naročim mu foul – neke vrste pasulj, odličen topel jemenski kruh in pa sladki jemenski čaj. Medtem, ko čakam na hrano, mi uslužbenec obriše mizo in nanjo raztegne stare časopisne liste. Super, včerajšnji časopis, pa še v angleščini je. Na hitro preletim novice prejšnjega dne. Na severu Jemna je še vedno napeto stanje, še vedno je vojna, ki se vleče že celo večnost. Na jugu dežele so se spet pojavila gibanja k neodvisnosti Južnega Jemna. Na vzhodu, ob robu jemenske puščave, so zopet ugrabili 2 turista, pa al kajdovci so spet na udaru. Torej, nič novega v Jemnu. Vse po starem.
Že 
med zajtrkom se odločim, da bom moj zadnji dan v Jemnu izkoristila kar se le da. Zato vzamem fotoaparat in se odpravim proti staremu mestnemu jedru. Staro mestno jedro ima še vedno nek poseben šarm – življenje tamkajšnjih prebivalcev se je do danes le malo spremenilo. Seveda se tudi Sana, tako kot večina velikih mest, hitro spreminja. In že sam sprehod po starem mestnem jedru odkriva zanimivo mešanico preteklosti in sedanjosti. A kljub temu je mesto še kako živo in še naprej cveti.
Pravijo, da je Jemen dežela bojevnikov, poetov in gradbenikov. Gradbeniki so si v Sani res dali duška, saj so hiše v mestu neverjetno lepe – kot da bi jih preslikali iz kake risanke. Take arhitekture nisem videla še nikjer. Prvi pogled na te večnadstropne hiše ti da misliti, kot da so si vse enake, a malo bolj natančen pogled nanje jasno kaže, da so si vse različne. Iz razdalje vidim v pritličju neke hiše kamelo, ki slepo hodi v krogih, in vrti ogromen mlinski kamen. Namreč tu je stiskalnica sezamovega olja.
Pot me vodi skozi ozke uličice, nekatere so široke manj kot meter. ”Ahlan”…se sliši…”Welcome to Yemen” na vsakem koraku. Ulice stare Sane so polne moških v njihovih galantnih tradicionalnih oblačilih – taubih, z obvezno zapasano džambijo, ki je simbol vsakega moškega. Kmalu prispem do glavnega bazarja al Milh. Tu je mogoče dobiti skorajda vse. Od raznoraznih začimb, jemenske kave, tobaka, zlata, tekstila, džambij…res prava paša za oči in za moj fotoaparat. Tu srečam mojega dobrega prijatelja Abdullaha, lastnika majhne trgovine s spominki. Povabi me na sladki jemenski čaj. Pogovori z njim so vedno zabavni, in se vedno zavlečejo dolgo v dan.
Ura se že približuje dvanajsti, kar v Jemnu pomeni, da je čas za obvezno kosilo. Z Abdullahom zavijeva do majhne lokalne restavracije in si naročiva salto – zelo okusna jed, ki je zlasti priljubljena med uživalci kata. Po kosilu se zopet vrneva na bazar, tokrat zavijeva do bazarja, kjer prodajajo kat – te slavne opojne lističe, brez katerih si mnogi jemenčani ne predstavljajo popoldnevov. Gre za neke vrste socialno drogo, saj ga skoraj nikoli ne žvečijo sami. Ima veliko pozitivnih učinkov, 
kot naprimer zmanjšuje stres, utrujenost, znižuje krvni tlak…In zanimivo, prav gojenje in prodaja kata prinaša v Jemnu največ zaslužka, saj žvečijo tako moški kot ženske. Seveda morajo biti lističi kata sveži in brez vonja, zato se je potrebno vsak dan odpraviti na bazar in izbrati najboljšega, ki si ga lahko v tistem trenutku privoščijo. Seveda brez barantanja tudi tu ne gre. Po dobre pol ure Abdullah naredi uspešen nakup. Odpraviva se do njegove trgovine in začneva z žvečenjem lističev. Žvečenje lističev ponavadi traja celo popoldne oziroma okoli 5 ur. Taki popoldnevi so mi zelo ljubi, saj se takrat v Jemnu skorajda vse ustavi. Tu si ljudje še vedno znajo vzeti čas zase in za prijatelje – tega v našem svetu skorajda ne poznamo več.
In tako se počasi končuje še en dan, moj zadnji dan, v stari Sani. Žalostna sem, da zapuščam to meni zelo ljubo deželo. A hkrati tudi vem, da se bom zopet kmalu vrnila.
Marjana
