Piše: Suzana Holobar
Na robu sveta, tam, kjer se nebo zliva z oceanom in veter nosi vonj po soli in pepelu, leži Islandija. Dežela, kjer se ledeniki bleščijo ob vulkanih, kjer megla nežno objema gore in kjer se vsak dih zdi starodaven.
Že stoletja Islandci živijo v objemu surovih sil narave. Njihova moč ne izhaja iz bogastva, temveč iz potrpežljivosti in trme, iz notranje tišine, ki jo razumejo le tisti, ki so sredi zime poslušali šum severnega vetra. Tam, kjer je zemlja še živa in ognjena, človek spozna, da ni gospodar, ampak gost.
V središču islandskega življenja je spoštovanje do narave, do ljudi in do časa. Čeprav je sodobna Islandija visoko razvita, njeni prebivalci ohranjajo starodavne običaje. Eden izmed njih je Þorrablót, praznik, ki se odvija sredi zime. Takrat se družine in prijatelji zberejo v toplih dvoranah, ob mizah, polnih tradicionalnih jedi, od fermentirane morske psice do jagnječjih dobrot. Ob hrani in petju se spominjajo poguma svojih prednikov, ki so preživeli dolge zime brez sonca.
Ko se led končno začne taliti, Islandci praznujejo Sumardagurinn Fyrsti – prvi dan poletja. Ne zaradi toplote, temveč zaradi upanja. Na ulicah se zberejo ljudje, otroci nosijo zastavice, po zraku diši po pomladi. Ta praznik simbolizira optimizem naroda, ki ve, da za vsako temo pride svetloba.
Hrana je na Islandiji zgodba zase. Diši po dimu, morju in zemlji. Ribe, jagnjetina, rženi kruh in skyr so vsakdanji okusi, ki spominjajo na preteklost, ko je bilo preživetje odvisno od tega, kar je nudila narava. Danes se Islandci ponosno vračajo k tem koreninam. V geotermalnih kopališčih, kjer vroča voda brbota iz globin zemlje, se srečujejo, pogovarjajo in sproščajo. Kopanje pod odprtim nebom, med snežinkami in paro, ni le razvada, ampak način življenja – trenutek, ko se človek poveže z naravo in samim seboj.
Če pa obstaja nekaj, kar najbolj zaznamuje islandskega duha, so to zgodbe. Islandija je dežela pripovedi in legend. Njene sage – epske pripovedi o časti, pogumu, ljubezni in izdaji, so nastale že v 13. stoletju, a še danes živijo v srcu vsakega Islandca.
Poleg sag so del islandskega izročila tudi pripovedi o huldufólk – skrivnih ljudeh, vilah in trolih, ki naj bi živeli med skalami in v megli. Mnogi Islandci verjamejo, da narava skriva duhove, in to spoštovanje do nevidnega sveta se odraža v njihovi nežnosti do okolja. Celo pri gradnji cest včasih spremenijo pot, če domačini verjamejo, da tam prebivajo skrivna bitja.
V zimskem času pa Islandijo napolni drugačna čarobnost – Jólabókaflóð, božična poplava knjig. Vsako leto decembra se izda na stotine novih knjig, saj Islandci verjamejo, da je knjiga najlepše darilo. V dolgih nočeh, ko sneg pobeli okna, se družine zbirajo ob svečah, berejo in poslušajo zgodbe.
Na koncu ostane občutek, da Islandija ni le kraj na zemljevidu. Uči nas, da lepota ni v popolnosti, temveč v ravnovesju, in da mir prihaja, ko sprejmemo, da smo del sveta, ne njegov lastnik.
Kdor zna poslušati veter, bo v njem slišal srce Islandije.
