Piše: Tinkara Perne
Pred nekaj minutami sem za seboj zaklenila vrata stanovanja. Pravkar sem se vrnila s potovanja po Jordaniji. V meni je na tisoče vtisov. Kar ne morem verjeti, koliko lepega se je zgodilo na tej poti.
Pokrajina okoli trdnjave Mkawer
Jordanija je bila moja prva destinacija in prva ljubezen. Komaj sem čakala, da se spet vrnem, saj sta od mojega zadnjega obiska minili že dve leti. Ko je naše letalo pristalo v Ammanu, sem se takoj počutila kot riba v vodi. To je dežela, v kateri se počutim skoraj bolj domače in sproščeno kot v Sloveniji. Njena kultura, vzdušje in ljudje nagovarjajo mojo dušo. Težko jih opišem z besedami. Včasih pomislim, da sem v prejšnjem življenju živela nekje v Arabiji.
Svoje sopotnike sem skušala kar najbolje vpeljati v jordansko življenje in raznolika vzdušja, ki jih dežela ponuja. Začeli smo z Mojzesom na gori Nebo. Vsakih nekaj korakov so me sopotniki spraševali, ali je to zdaj pogled na obljubljeno deželo. Bili smo neučakani in v pričakovanju – tako kot Mojzesovo ljudstvo, ko je tavalo po puščavi. Mir gore smo zvečer zamenjali za prijeten arabski mestni kaos. V Ammanu ga je ravno prav. Prečkanje ceste je vedno znova eno večjih doživetij. Ni pravil, a vseeno vse teče tako, kot je treba. Po živahnih ulicah se razlega arabščina, ki te v trenutku spomni, da si resnično tu.
Naslednje dni smo se sprehajali in vozili po pokrajini, ki je bila kot z drugega planeta. Neskončne vijuge vadijev (rečnih dolin), odtenki peščenih barv in skrivnostne meglice nad tektonskim jarkom. Nekje vmes smo s sopotniki vedno globlje padali med Jordance. Navadili smo se njihovega počasnejšega ritma, si vzeli čas za čaj in kavo ter opazovali, kako se tukaj vedno vse nekako uredi.
V Petri smo spoznali, da si Arabci ne znajo razložiti slovenskega pohodniškega zagona. Naš lokalni vodnik je debelo gledal, ko smo skoraj vsi v enem dnevu prehodili dobrih dvajset kilometrov. Vzdušje na našem avtobusu je bilo tisti večer naravnost zmagovalno. Planinski odsek Oskar! Ja, v Petri res marsikdo prehodi več, kot si upa predstavljati, da zmore.
Naslednji dan smo preživeli v puščavi. Bilo je, kot bi otroke izpustil v igralnico. Kdo gre na vrh sipine? Vsi! Občutek peska med prsti, ko lahkotno tečeš dol s sipine, je res nekaj neprecenljivega. Za kosilo smo si v senci mogočne skale privoščili piknik.
Doživetjem ni bilo konca. Vsak dan nas je presenetil z novo zgodbo. Z veseljem smo vstajali zgodaj, saj smo vedeli, da se bo izplačalo. V skupini smo ustvarili izjemno vzdušje, ki nasprotuje splošnemu prepričanju, da v veliki skupini ne more biti fino. Nas je bilo kar štiriinštirideset, a to je našo moč le še povečevalo. Skupaj smo bili močnejši. Vsak od nas je bil soustvarjalec naše zgodbe. Vsakogar bi pogrešali.
Potopili smo se v Jordanijo in v njej ostali čisto do konca. Srečna sem, da sem ponovno imela privilegij voditi prebojno skupino. V užitek mi je bilo opazovati moje sopotnike, kako so Jordanijo in našo skupino vsak v svojem ritmu vzeli za svojo.
To je bila naša zgodba – zgodba za dušo. Osem dni za vse življenje.