Piše: sopotnica Ula
Za potovanje na Azore sem se odločila, ker sem potrebovala odklop od vsakodnevnega vrveža. In tam sem ga našla. Tam čas teče počasneje, misli se izgubijo v ritmu oceana, narava pa je tako mogočna, da v glavi preprosto ni prostora za skrbi. Če vas zanimajo A(tra)ktivni Azori pri turistični Agenciji Oskar, vas v tem zapisu na hitro popeljem skozi svoje potovanje. Da bo vaše branje lahkotnejše, dodajam kanček humorja in upam, da vam bo tekom branja narisal nasmeh na obraz.
Začetek nove dogodivščine
Naše potovanje se je pričelo v Ljubljani, kjer smo se zbrali kot mala, a vedoželjna skupina popotnikov. To je bil trenutek, ko so se začela tkati nova poznanstva – tista, ki so se ohranila tudi po vrnitvi domov. Skupaj smo se podali proti letališču Marco Polo v Benetkah, od koder smo poleteli najprej v Lizbono in nato še naprej proti otoku São Miguel. Po celodnevni poti smo v večernih urah pristali na otoku São Miguel. Na letališču smo prevzeli prtljago in lahko bi rekli, da smo imeli dvojno srečo: prispeli smo mi in prispeli so tudi vsi naši kovčki. Razlog za veselje in olajšanje, saj nam je postalo jasno, da nam ne bo treba loviti nove garderobe v stilu “I love Azores” ali “Keep calm and love Azores”. Na letališču nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal do hotela. V hotelu smo na hitro odložili stvari in skoraj v teku odhiteli proti trgovini, ki je bila odprta le še kratek čas. Uspelo nam je nakupiti nekaj sladkih pregreh in nujnih energijskih zalog za naslednji dan. Plačevali smo v zadnjih minutah pred zaprtjem, a važno je bilo le to, da smo ven stopili kot zmagovalci, vsak s svojo vrečko malega zaklada. Na poti nazaj proti hotelu se je naša skupina razdelila na dve “ekipi”: tisti, ki so posteljo videli kot najboljšo atrakcijo dneva, in tisti, ki so menili, da je treba nujno še malo »raziskati lokalno kulturo« ob kozarcu ali dveh piva.
Sete Cidades – modro in zeleno srce otoka
Naslednje jutro smo v dan stopili vsi, pravočasno in nasmejano, celo naši najbolj zavzeti raziskovalci lokalne kulture. Dan smo začeli z zajtrkom, kjer sladkega ananasa res ni zmanjkalo. Ko smo telo okrepčali z vsemi potrebnimi hranili, je bil čas, da se odpravimo proti izhodiščni točki, od koder smo začeli pohod na Sete Cidades. Od začetka pa vse do konca so nas spremljali čudoviti nasadi hortenzij, ki so pot obarvali z živahnimi odtenki modre in vijolične. Pot nas je vodila do razgledne točke Miradouro da Boca do Inferno, kjer se je pred nami odprl veličasten pogled: neskončen Atlantski ocean in dve jezeri, ki v sebi skrivata svojo zgodbo. Razgled je bil skoraj nadrealen, eden tistih, ki jih poskušaš ujeti v fotografijo, a veš, da ji dela krivico, in tisti nadrealen občutek občutiš samo, ko si v tistem trenutku tam. Vreme nam je bilo naklonjeno. Sonce je sijalo brez premora in če sem iskrena, je imela bližina ekvatorja svoj “moment”, ko nas je učila, da cenimo prav vsak vetrič, ki je popihal čez greben in nam olajšal korake. Po pohodu nas je čakalo kosilo, nato kopanje v naravnih lavinih bazenčkih, ki jih je oblikovala vulkanska dejavnost. Polnjeni so z morsko vodo Atlantika, kar je pomenilo naš prvi pravi stik z oceanom. Temperatura? Ravno pravšnja, da nas je osvežila in prijetno ohladila. In ker se po takšni potezi spodobi, smo si privoščili še osvežitev “od znotraj” – pivo je poskrbelo za popoln zaključek dneva. Ko smo se vrnili v hotel, smo se uredili in skočili še v mesto, nato pa se prepustili prijetni utrujenosti. Regeneracija za drugi dan se je lahko začela.
Furnas
Raziskovanje kraja Furnas smo začeli na razgledni točki Pico do Ferro, kjer se nam je odprl pogled na jezero Furnas. Ko smo se navzeli pogledov, smo se pričeli spuščati proti jezeru. Če sem iskrena, smo ga vsi prej zavohali kot pa zagledali. Vonj po gnilih jajcih nas je spremljal kot dobrodošlica, ki je nikakor ne moreš prezreti (čeprav bi si tega morda želeli). Sledil je ogled parka Grenna, kjer smo se znašli sredi bujnega zelenja. Pot nas je vodila do slapu, ki pa se je odločil za bolj minimalistično različico svoje predstave – vode je bilo bolj za pokušino kot za občudovanje. A nič zato, vsaj za fizično kondicijo je bilo poskrbljeno, saj smo do tja prehodili kar 300 stopnic. Če nič drugega, smo si prislužili kosilo brez slabe vesti! Kosilo je bilo usmerjeno v njihovo tradicionalno pripravo. Če pa sem čisto iskrena, nisem natančno vedela, kaj vse je bilo na krožniku, a moje brbončice so bile navdušene, želodec poln, krožnik prazen, na obrazu pa širok nasmeh. Upam, da vam moja razlaga zadošča. Popoldne nas je čakal še botanični park Terra Nostra, kjer smo se lahko namakali v termalni vodi. To je bila prava terapija za dušo. Voda naj bi imela zdravilne učinke in seveda smo se vsi pogumno namočili, ker kdo pa ne bi rad postal bolj zdrav, mar ne? Voda je bila tako topla, da nismo zdržali prav dolgo, a zagotovo smo počakali ravno toliko, da so “vsi toksini” zapustili naše telo. Polni in prijetno zmehčani od toplote ter nekoliko zasanjani smo se vrnili proti hotelu. Na avtobusu je kmalu zavladala tišina, skoraj vsi smo oddremali kakšno “kitico” in tako nabrali novih moči. Ob prihodu v hotel pa … no, verjetno že veste, kaj je sledilo: priprave na večer in nova mini dogodivščina.
Plantaže čaja, Gorreana
Ogledali smo si najstarejšo in najpomembnejšo tovarno čaja v Evropi, Gorreana. Sprehodili smo se skozi neskončne vrste čajnih grmov in si predstavljali, koliko zgodb se skriva v teh zelenih listih. Plantaža je znana predvsem po pridelavi zelenega in črnega čaja. Razlika med njima je precej preprosta: pri zelenem čaju lističe po obiranju hitro segrejejo, da ustavijo oksidacijo, pri črnem pa jih pustijo, da popolnoma oksidirajo. V glavi sem si to malce poenostavila: zeleni čaj je za “zelene”, torej mlade ljudi, črni pa za “izkušene” oziroma bolj zrele. Seveda vem, da to ni povsem res, a ker mi je bila ta teorija simpatična, sem si na koncu kupila zeleni čaj, da ostanem na strani mladih. Po ogledu in sprehodu po plantaži je sledilo sproščanje in prijetno ohlajanje v Atlantskem oceanu. Valovi nas spomnijo, da je ocean tu vedno gospodar, a tudi najboljši zdravilec utrujenih nog. Dan smo zaključili s povratkom v hotel in … no, nadaljevanje verjetno že poznate.
Queijade, Salto do Prego
Sladkosnedi začetek dneva. Opravili smo se proti Vila Franci do Campo do Morgado, kjer smo uživali v pogledu na Atlantik, ob tem pa srkali dobro kavo in sladkali s tradicionalnimi queijadami. Bile so odlične – izginile so v hipu. Pred odhodom sem še skočila »pogledati« toaletne prostore in bila prijetno presenečena – skozi stekleno steno je bilo možno videti, kako pripravljajo queijade. Sledil je kratek sprehod ob morju, nato pa smo se z avtobusom odpeljali do izhodiščne točke za pohod proti slapu Salto do Prego. Pot nas je vodila skozi pravo “morje” rumenih cvetov, ki so na prvi pogled izgledali čudovito. Vodnik nam je hitro pojasnil, da gre za invazivni ingver, ki se širi hitreje, kot ga uspejo izkoreniniti. Lahko bi rekli, da je to lepota, ki domačini niso ravno veseli. Slap nas je pričakal v vsej svoji mogočnosti; tokrat ni skoparil z vodo. Voda je bila primerna le za najpogumnejše, ostali pa smo se zadovoljili z vlogo spodbudnih navijačev in fotografov, ki smo iz varne razdalje dokumentirali njihov pogum. Na poti nazaj smo se sprehodili skozi majhno vasico, kjer smo se lahko osvežili. Dan smo zaključili z zasluženim kosilom in še enim skokom v Atlantski ocean, ki nas je prijetno ohladil. Nato pa vrnitev v hotel.
Sladki ananas, Lagoa do Fogo
Posebnost otoka São Miguel je pridelava ananasa. Tu ga ne gojijo na prostem, temveč v rastlinjakih, saj podnebje ni dovolj vroče. Postopek dozorevanja pospešujejo s postopkom dimljenja. Ko plod dozori, ga oberejo, rastlino pa je treba odstraniti, saj vsaka obrodi le en plod. Zato je v vsakem koščku sladkega ananasa skritega ogromno dela, ki ga mi v nekaj sekundah brez pomisleka “zmažemo”. Ogledali smo si, kako vse izgleda v živo. Po končanem ogledu smo se odpravili proti izhodiščni točki za pohod na jezero Lagoa do Fogo. Vreme je odlično sodelovalo z nami; prvič na celotnem potovanju ni bilo žgočega sonca. Če sem iskrena, sem mislila, da bi nas do cilja morali nositi. Pohod je bil naporen: nekaj vlage, malo pršenja, utrujenost prejšnjih dni pa je že naredila svoje. Jezero se je skrivoma odevalo v meglo in ni bilo najbolj fotogenično. Po uspešno zaključenem pohodu smo se razvajali v naravnih termah Monumento Natural da Caldeira Velha. Namakanje v toplih bazenčkih, obdani z bujno vegetacijo, je telesu in duši nudilo mir. Proti večeru smo se vrnili v hotel, a dan še ni bil zaključen. Sopotnici sta nam priporočili obisk restavracije Restaurante Estradinho. Priznam, zunanjost nas sprva ni navduševala, a notranjost je bila popolno nasprotje: prijazno osebje, topel domač ambient in odlične jedi, pripravljene na podlagi dnevnega ulova. Lekcija večera: nikoli ne sodi knjige po platnicah – pravo bistvo se skriva v notranjosti.
Park Ribeira dos Caldeiroes
Obisk parka Ribeira dos Caldeiroes nas je še enkrat očaral. Zelenje, slapovi, dobra družba in skodelica kave so recept za popoln začetek dneva. Po ogledu je sledilo kosilo, nato pa pohod do obale Atlantika. Nekateri so se pogumno podali v boj z valovi, drugi pa raje ostali na kopnem, v varnem objemu suhega peska. Po vrnitvi v hotel smo se pripravili na zadnji večer na otoku São Miguel. Sprehodili smo se po mestu, obujali spomine na pretekle dni in se zavedali, da se naša dogodivščina počasi zaključuje. Sledilo je pakiranje in zelo kratka noč.
Dogodivščina je prišla h koncu
Zadnji dan potovanja je bil namenjen povratku domov, ki je trajal praktično ves dan. Let iz São Miguela do Lizbone je bil v zgodnjih jutranjih urah, zato smo ga večinoma prespali ali vsaj tiho “meditirali”. V Lizboni smo imeli nekaj prostega časa; tisti, ki še niso imeli spominkov, so opravili zadnje nakupe, drugi pa so si privoščili “nakupe za dušo”. Nekateri so se odišavili v duty-free trgovinah, kjer parfumov res ni zmanjkalo. Sledil je let Lizbona–Benetke Marco Polo, kjer nas je čakal kombi, ki nas je peljal do Ljubljane. Tam so se naše poti razšle in s tem se je tudi naše azorsko popotovanje zaključilo.
Iskreno, potovanje je bilo čudovito. Polno novih izkušenj, trenutkov, občutkov in poznanstev, ki ostanejo. Če ste pripravljeni odklopiti glavo, a vseeno malo pomigati, so Azori prava izbira. Narava tam je še vedno neokrnjena, tempo življenja umirjen, turizem nevsiljiv, ljudje pa prijazni. Kar je zame neprecenljivo: ponoči se lahko brezskrbno sprehodiš skozi mesto. Azori so kraj, kjer čas teče drugače – kraj, ki očisti glavo in napolni srce.
