Piše: sopotnica Helena
Vsak izmed nas je že kdaj z zaprtimi očmi ustvaril podobo raja – kotička, kjer vlada mir, kjer tišina dobi svoj pravi pomen, kjer morje šumi drugače, zvezde na nočnem nebu pa mežikajo pristno, brez motenj umetne svetlobe. Kraj, kjer je narava tako pristna in nedotaknjena, da te skoraj zaboli od lepote. Prostor pod soncem, kjer se pred očmi vsak trenutek slikajo prizori, ki jih lahko ustvari samo največja umetnica – narava.
Naj vam zaupam skrivnost: ta košček raja ni le plod domišljije. Obstaja. In čeprav deluje, kot da je z drugega planeta, je na Zemlji. Imenuje se Sokotra – največji otok istoimenskega arhipelaga v Indijskem oceanu. Čeprav je upravno del Jemna, geografsko sodi k Afriki, saj leži le 240 km vzhodno od Somalije, blizu afriškega roga. Zaradi svoje lege je otok ostal precej izoliran in nedotaknjen, kar mu omogoča zavetje številnim endemičnim vrstam. Na otoku, ki meri 125 km od vzhoda proti zahodu in 45 km od severa proti jugu, živi skoraj 700 rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Zato mu pravijo tudi »Galapagos Indijskega oceana«. Celoten arhipelag je zaščiten kot UNESCO-va svetovna dediščina.
Te številke že povedo, kako izjemno območje je Sokotra. A kljub temu ne morejo zajeti prave čarobnosti tega neokrnjenega bisera. Potovanje po Sokotri je življenjsko doživetje. V svetu, kjer smo izgubili stik z naravo in sami s seboj, Sokotra prebudi prvinskost v tebi. Otok, ki še ni ujet v pasti potrošništva, kjer skoraj ni telefonskega signala ali interneta, kjer elektrika deluje le tu in tam, kjer je asfaltirana samo ena obalna cesta, ki povezuje severni in južni del otoka ter letališče s prestolnico Hadibo, drugače pa se potuje po divjih brezpotjih, ki pospešijo prebavo in srčni utrip. Ob pogledu na nočno nebo, posejano z milijoni zvezd, znova začutiš samega sebe in spoznaš, kaj v življenju resnično šteje.
Nepozabna pustolovščina se začne že s pristankom na edinem letališču, ki obratuje le okoli 15 ur na teden. Na otok namreč pridejo le dva letala tedensko, na leto pa ga obišče približno 3.000 turistov. Tako Sokotra ohranja svojo pristnost in se izogiba množičnemu turizmu, ki bi ji odvzel šarm in edinstvenost. Že ob izstopu iz letališča te pozdravijo prve koze, ki se prosto sprehajajo po ulicah in celo po plažah. To je za nas nenavaden prizor, za domačine vsakdanjik. Koze, pa tudi krave in ovce, se pasejo svobodno – v mestu, na plaži, ob cesti, tudi v šotorih. Če si nepazljiv, ti lahko radovedna žival celo ukrade potni list!
Na tem raju rastejo drevesa, iz katerih teče »zmajeva kri«, puščavske rože, ki se po pobočjih širijo kot pravljični palčki, in živali, ki jih ne najdeš nikjer drugje na svetu. Peščene plaže krasijo rakci z razglednimi stolpi, ki si jih gradijo kot domovanje. Vsak dan je nova priložnost za doživetje. Že prvi dan smo postavili šotore blizu Kalansije, s pogledom na turkizno morje, peščeno sipino in ekipo domačinov, ki je pripravljala ogenj. Takrat spoznaš, da si v življenju nekaj naredil prav, če si lahko tu in zdaj uživaš to spokojnost. Naslednji dan smo se z ladjo peljali mimo skalnih formacij do čudovite plaže Shoab. Popoldne je sledila vožnja po brezpotjih, postanek za kosilo pod datljevimi palmami v wadi Dyirhor in cilj – planota Diksam, dom edinstvenih dreves zmajeve krvi. Ko se zjutraj zbudiš z razgledom na ta gozd, veš, da si res v raju.
Po treh dneh smo obiskali DiHamri, kjer smo postavili šotore ob morju. Ta kraj sicer ni bil nič posebnega na prvi pogled, a pod vodo nas je pričakal neverjeten koralni greben z barvami in ribami vseh odtenkov, ki plavajo v ritmu morja. Zaradi nedavnega dežja nas je čakal poseben izziv – pot do Homhila je vodila peš skozi wadi Shifa, v soparni vročini in vlagi, ki je dosegala skoraj 90 odstotkov. A ko smo prispeli na vrh in uzrli naravni »infinity pool«, je bila vsak kapljica znoja v trenutku pozabljena.
Za naslednji dve noči smo postavili tabor na sipini Archer – spalnica sredi neskončne sipine belega peska, obarvanega z odtenki rumene, oranžne in rdeče, ob vznožju pa turkizno morje. Večer ob ognju je minil v pripovedovanju zgodb lokalnega vodnika Ahmeda, ki je avtor dveh knjig o zgodovini Sokotre. Dnevi se na otoku začnejo zgodaj – že ob petih zjutraj je svetlo, zato smo tudi mi vsak dan začeli kmalu in do poldneva doživeli več, kot bi si lahko zamislili.
Šesti dan smo obiskali kraško jamo Hoq, ki nas je presenetila z veličino in bogatimi kapniki – skoraj kot Postojnska jama, le brez električne razsvetljave in turističnih množic. Le naglavne svetilke, tišina in tema, ter dobro uro dolga pot po tej čudoviti naravni znamenitosti.
Počasi se je naša avantura zaključila, a nas je na poti nazaj do Hadiba pričakal še en biser – kanjon Kalysan. Po spustu v vročini smo skočili v osvežujočo vodo in znova občutili čarobnost otoka. Povratek v civilizacijo je bil neizbežen, a srca bodo še dolgo ostala tam, kjer čas teče drugače, kjer so nasmehi pristni in sreča dobi nov pomen.
Vsak dan na Sokotri je bila prava pustolovščina. Če se nam ob koncu življenja res odvije film najlepših trenutkov, potem bodo prizori s tega čudovitega otoka zagotovo med tistimi, ki bodo zasedli najlepša mesta v mojem spominu.