List iz potovalnega dnevnika
Piše: Vesna Savarin
»Gremo v Indonezijo za novoletne počitnice?«
»Gremo!«
In smo šli.
Z malo skupino sopotnikov smo se odpravili na drug konec sveta. Polni hvaležnosti, da je to možno, da smo vsi pri volji in polni moči za tako pot, željni družbe drug drugega. Dali smo si priložnost, da se povežemo v lepem, v zavedanju, da ni samoumevno iti na tako pot.
Pozornost sem usmerjala v moči, ki nam jih dežela poklanja, in predvsem v to, kako jih lahko prelijemo v življenje doma.
Moč sobivanja
Indonezija. Več kot 800 jezikov. 1.332 etničnih skupin. 1.905 milijonov kvadratnih kilometrov. Več kot 281 milijonov ljudi in življenjskih usod. Wow, kakšne številke! Je v tej masi možno živeti sebe? Koliko je vredno eno življenje? V tej masi Indonezijkam in Indonezijcem, starim in mladim, sijejo oči. Tistim z več ali manj izobrazbe, tistim z več ali manj denarja – vsem po vrsti sijejo oči! Zdi se mi, kot da bi živeli svoj smisel v preprostosti: v trgovanju, v obrteh, izdelovanju senčnih lutk, v vodenju skupin turistov, v kuhanju in strežbi, v sajenju riža, v sobivanju z domačimi živalmi: petelini, kokošmi, kozami, vodnimi bivoli. Na vasi živijo tako, kot so živeli pred njimi predniki od nekdaj. V sodelovanju. Veselijo se skupaj. Radi praznujejo.
Na Lomboku opazujem, kako skupina dvajsetih žensk, vse pisano oblečene, z ošiljenimi pokrivali pred soncem na glavah, v smehu, z nasmehi od enega do drugega ušesa in v žuborečem klepetu, sadi riž. Predstava za nas? Ne, seveda ne. Utrinek njihovega vsakdana.
Če je v tej masi ljudi možno z nasmehom skozi življenje, potem je to toliko lažje doma, kjer imamo na voljo vse in še več. Zagotovo.
Moč usmerjene pozornosti
Takoj po pristanku letala v Jakarti je vame butnila tropska vlažna vročina, vonj po cigaretih s klinčki, oblak temnih izpušnih plinov iz množice motoristov … Sami neprijazni vtisi. Godrnjavček v meni se je prebudil in takoj sem imela priložnost, da preizkusim moč usmerjanja pozornosti. Vprašala sem se: »Čemu naj namenjam svojo pozornost? Tistemu, kar me moti ali tistemu, kar mi dežela zanimivega in drugačnega ponuja?« To notranjo držo sem negovala vseh 17 dni potovanja in tako zaščitila notranji prostor doživljanja. Kamor usmerjaš pozornost, tisto raste. V meni je tako raslo čudenje.
Čemu se lahko čudim doma? Pod vprašaj lahko postavim vse samoumevnosti (na primer pitno vodo, ki priteče iz pipe, svež zrak, ko odprem okno, nikjer vonja po vlagi) in se čudim, kot da to doživljam prvič. Čudim se in začutim hvaležnost. Ni več prostora za godrnjavčka.
Moč naklonjenosti
Največja moč Indonezije so njeni ljudje: topli, srčni, naklonjeni. Neposredni, preprosti. Z vsakim stikom z njimi sem bolj razumela, zakaj je potovanje med njimi tako sproščeno. Odzivajo se spontano, brez skritih namenov.
Zvedavo se približajo in prostodušno pripomnijo: »Lady, you have such a big nose!« ha-ha-ha »Lady, you are so beautiful!« »No, no, no, this dress is not good for you. In this dress you look too old.«
Vse polno drobnih stikov sem doživela, ki so bili vsi po vrsti prijetni, neposredni, otroško zaupljivi. Ne ženejo si k srcu, ne gradijo zidov. Čutim njihovo notranjo moč in mir, kot da bi živeli v živi sedanjosti in manj prežvekovali mrtvo preteklost.
Kako moč naklonjenosti odnesem sabo domov? Zavestno negujem stanje prijaznosti: brez skrbi, vse se uredi.
Moč povezanosti
Na naši indonezijski pustolovščini smo se povezali v skupnem ritmu. Mi kot družina in mi kot skupina. Vse smo počeli SKUPAJ. Vsi skupaj smo ob isti uri (zgodaj) zjutraj vstali. Hkrati smo pojedli zajtrk, poskrbeli, da se je naša prtljaga znašla na avtobusu in skupaj smo se odpeljali vsakič v nov najlepši dan. Vsi hkrati smo jedli, pili, se veselili, se potili, bili lačni in žejni. Skupaj smo se čudili, se spraševali, smejali, peli in celo plesali. Morda prav zato dandanes tako radi potujemo, ker na poti doživljamo moč povezanosti skupnosti, ki je doma več ni?
Je res ni? Ni je, razen … če jo začnemo načrtno gojiti, ko začutimo, da nam je to pomembno.
Moč džungle
Globoko se me je dotaknil blatni sprehod po džungli Parka Rinjani do štirih slapov. Pršenje tople čiste vode, veličastje pretakanja in zlivanja, bučenja, šumenja in žuborenja. Z vsakim korakom sem vsrkavala prvinsko moč in občudovala ogromne liste tropskih rastlin. Kakšno bogastvo oblik, vonjav! Džungla zares poka, buhti in kipi od življenja. Ja! To je to! Za to je bilo vredno priti sem!
Kaj mi doma daje občutek živosti? Kje se napolnim z navdihom življenja? Vsakič, ko grem na sprehod po gozdu, ob morju, med borovci. Narava, to je moje okolje!
Moč oceana
Doživela sem valovanje Indijskega oceana, ki te zgrabi in te ne spusti. Začutila sem strahospoštovanje pred skrivnostnimi globinami in silnimi razsežnostmi vodnega telesa, ki obdaja del kopnega našega planeta. Kako majhni smo v svojem hrepenenju po trajanju! Kako nerealna so naša stremljenja po kontroli življenja! Lebdenje na površini me je sproščalo in me vabilo k prepuščanju, hkrati pa k budnemu spremljanju, kam me nesejo valovi in tokovi. V tem sem prepoznala pomen prave mere, pomen srednje poti.
Modrost, vredna upoštevanja. Prav vsak dan, pri vseh drobnih odločitvah.
Moč barvitosti pod gladino oceana
Peljali smo se daleč proč od turističnih središč, skozi vasi, kjer so ravno sadili riž, vse do pristanišča tradicionalnih indonezijskih čolnov – sampanov. Ja, tako daleč je treba iti, da še najdemo neokrnjene koralne grebene. Podvodni svet me vedno znova preseneti. Nestrpno sem si nadela masko in se potopila v drug svet, v vzporedno resničnost lebdenja v barvitosti in bogastvu oblik! Kakšno razkošje! Vijolične korale. Pa malo naprej snežno bele, razvejene v vse smeri. In še naprej rjave, ploščate kot krožnik. Korale kot podvodni gozd. Malo naprej pa gromozanska jata rib! Živopisne, živobarvne, turkizno vijolične, intenzivno rumeno črno progasto bele, pa oranžne nemo ribice sramežljivo skrite v ožigalkah … Kot da bi plavala v akvariju! Pa želva! Takšna velika, res ogromna je plavala skupaj z nami. Presežno. Čutim čisto radost.
Radost v vsakdan! Kaj pa doma, kaj mi sproža občutke čiste radosti?
Moč počasnosti
Vzhajajoče in zahajajoče indonezijsko sonce – predvidljivo vsak dan v letu ob približno istem času ob šestih zjutraj in ob šestih zvečer – ustvarja enakomeren ritem življenja. Ljudem se zato nikamor ne mudi. Tudi tu velja, tako kot v mnogih deželah Vzhoda, da kdor hiti, izgublja dostojanstvo. Dobro vedo, da se počasi daleč pride. Zato čas doživljajo drugače kot mi. Pet minut pomeni enkrat kasneje. Zdaj pomeni danes. Pojem časa je raztegljiv. To me sprošča. Začutim, kako se moj živčni sistem uglasi s počasnostjo in ne vidim več smisla v hitenju. Manj je več.
Vzamem to spoznanje s sabo domov? Seveda!
Moč igrivosti
Na potovanju ni težko najti trenutkov igrivosti. Tudi resno odgovorni odrasli se sprostijo in postanejo spet kot otroci, otroško nagajivi. Privoščili smo si čofotanje v valovih, pustili smo, da so nas valovi metali sem in tja po mehkem pesku. Žogali smo se v vodi, se lovili in skrivali, šli s kolesom okrog otoka Gili Trawangan. Ko je deževalo, smo čofotali v lužah in v opičjem gozdu na Baliju smo oponašali opice. Na lomboški plaži Salong Blanac smo se sopotniki vseh starosti preskusili v deskanju po valovih. Uau, kakšno doživetje! Kot otroci smo po kosilu zaspali, si nabrali novih moči in se potem krohotali, ko je bila le priložnost za to.
Življenje skozi otroški smeh, jaaa, to nesemo s sabo domov. Znamo biti otroško sproščeni, to sploh ni vprašanje. Zakaj ne bi bili tako razposajeni tudi doma?
Moč okusov
Tropski svet ponuja spekter novih okusov. Bolj znani slastni mango in zrel sočen ananas, manj znana morda malo trpka papaja, potem pa neverjetni snowfruit, dragonfruit, snake fruit … pa seveda jackfruit, mangosteen in zloglasni durian, ki ima vonj po peklu, okus pa rajski – po nežni slastni vaniliji. Kipeče obložene stojnice na tržnicah so nam ponujale izobilje. Privoščili smo si mnoge ribe na žaru s pekočo omako in rižem, zelenjavnimi prilogami in svež mangov sok. Še bolj pogosto pa so se na naših krožnikih znašli praženi riževi rezanci z zelenjavo.
Domov smo v več kot polnih kovčkih prinesli pristne indonezijske začimbe: klinčke, cimet, kurkumo, ingver, surov močan kakav in indonezijsko kavo s kardamomom. Tako je tudi doma vsak dan začinjen po indonezijsko, sadje pa postreženo v ročno pletenih lomboških košaricah.
Moč urejenosti
Indonezijski standardi čistoče niso skladni z domačimi, a smo bili kljub temu deležni presežno urejenih namestitev. Izstopa tista na otoku Gili Trawangan, kjer smo bivali tri noči. Z radovednostjo sem opazovala vrtnarje, kako so se skrbno, s polno pozornostjo, posvečali tropskim rastlinam in sproti odstranjevali vse, kar ne sodi v urejeno zasaditev. Ja, v tropih so idealni pogoji za rast, dovolj vlage, toplote, hranil v zemlji, zato vse neprestano poganja in raste! Tropski vrt torej zahteva neprestano kontinuirano nego. Sproti je treba urejati, ne čakati, da se nabere. Če zanemariš za par dni, ni več lepo. Isto je doma. Pozornost, nega, skrbnost – vse to so pogoji za urejenost in občutek prijetnosti.
Moč vrnitve domov v sidrišče ravnovesja
Daleč proč, to je 11.564 km od doma, sem ponovno jasno začutila, da je dom moje sidrišče ravnovesja. Kraj, kjer poženem korenine, kraj, ki mi daje največjo moč. Začutila sem, da je moje notranje ravnovesje močno toliko, kot je močno moje sidrišče.
Navdihujoče je iti, še bolj navdihujoče se mi je vrniti. Odmik od doma mi daje videti močneje in jasneje: kaj želim, kaj mi je zares pomembno, za čim stremim. Iskreno razumem iskalce, begajoče potovalce, ki čutijo slast potovalnega vetra v laseh in si želijo še in še in še … Tudi meni se na potovanjih zgodijo metuljčki v trebuhu ob vedno novem porajanju novih razgledov, novih vonjav, novih zvokov, novih okusov, novih stikov … A moj smisel ni le v drsenju po površini novega, v večnem iskanju. Smisel čutim v najdenju, poglabljanju, v prepletanju. To potovanje je bilo za vse nas sopotnike velika mera globokih doživetij. Popotnica za našega najstnika, za celo leto, za celo življenje. Kaj bi dale naše prababice in pradedi za take izkušnje! Izkušamo še za njih.
Šli smo daleč, šli smo v Indonezijo in srečali smo SEBE in drug drugega. Svet in sebe v njem zdaj vidimo drugače. Vsrkali smo indonezijske moči in jih prinesli domov. Zdaj pa negujmo dom, sidrišče ravnovesja, in negujmo nas v njem.
TERIMA KASIH, Indonezija! Hvala, Indonezija!
