Piše: Miha Zor
Barcelona je mesto, kamor se zdaj že vračam. A prijateljstvo med nama še ni tako dolgotrajno, da bi lahko rekel, da se vračam v kraj, ki ga poznam do obisti. Glavne lokacije že, a tudi na njih me vsakič znova kaj preseneti: pogled na celoto, ki je v poletni dnevni svetlobi drugačen od tistega v pomladanskem mraku, ali pa podrobnosti, ki jih prejšnjič nisem opazil, ker me je pritegnilo nekaj drugega.
Reči, da je Barcelona mesto kontrastov, bi bila puhlica. Vsako mesto je mesto kontrastov, če ima večstoletno, celo tisočletno zgodovino, in je njegova današnja podoba nastala z mešanjem navad, običajev, prepričanj, ljudstev, kultur. Vsako takšno mesto je zato bogato mesto, ki svoje bogastvo ponuja na ogled in v doživetje vsakomur, ki po njem hodi z odprtimi očmi in željo poizkusiti, okusiti, začutiti tisto drugačno, tisto edinstveno, kar je v danem trenutku na voljo.
Takšno enkratno doživetje je izkušnja arhitekture, ki v Barceloni seže od odlične srednjeveške, prek baročne in neoklasicistične do tiste enkratne s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki jo imenujemo katalonski modernizem in je v njej s stavbami tako neločljivo zraščena umetna obrt – kovaštvo, keramika … pa še naprej do kipov, ki so jih po mestu posejali konec 20. stoletja in so eden od drugega povsem različni, a vsi bogatijo tako podobo mesta kot popotnikovo izkušnjo, ko se sprehaja mimo njih.
Ko stopam po strehi Gaudíjeve La Pedrere oziroma Case Milà, se počutim ne le kot v Gaudíjevem svetu, ampak tudi kot na kakšni Dalíjevi sliki, z ukrivljenimi površinami, ki kot da tečejo z ravnine in bodo zdaj zdaj spolzele nekam navzdol, med mogočnimi, a hkrati otožnimi okamnelimi velikani, ki so tam kot stražarji iz nekih davnih časov, zares med nebom in zemljo. Če sem tam takrat, ko pada mrak, je doživetje čarobno na čisto svoj način.
Sprehod mimo Domènechove Katalonske glasbene palače me prestavi v pisan eksotični vrt, pročelje njegove Case Lleó Morera pa me najbolj pritegne zaradi štirih elegantnih dam na balkonih v prvem nadstropju, ki – presenetljivo, saj so skoraj kot breztelesne vile – izražajo navdušenje nad tehničnimi pridobitvami moderne dobe: elektriko, telefonom, fotoaparatom in gramofonom.
V Barcelono se vračam, a vsakokrat je potovanje novo, saj sem del nove skupine sopotnikov. Pokažem jim, kar sem našel ob prejšnjih obiskih, a poti, po katerih pridemo do teh mojih starih znancev, so vedno nekoliko drugačne. In na njih vedno skupaj z vsakokratnimi sopotniki odkrijemo kaj novega.