Piše: Miha Zor
Barcelona je mesto, ki očara z različnostjo. Najznačilnejši vizualni pečat ji gotovo daje arhitektura katalonskega modernizma in, čeprav je najznamenitejša med temi stavbami Gaudijeva veličastna cerkev Sagrada Familia, je hiš oziroma pravih meščanskih palač, ki so jih ustvarili Gaudi in njegovi sodobniki, v resnici nič manj pomembni in svojstveni arhitekti konca 19. in začetka 20 stoletja, v Barceloni precej.
Zanimivo in značilno je tudi, da oznaka katalonski modernizem pravzaprav pomeni le kopico arhitektov, ki so ustvarjali v približno istem obdobju, ne pomeni pa kake slogovne enotnosti ali celo formulaične arhitekture. Kot rečeno, Barcelona očara z različnostjo, ta različnost pa je značilna tudi za dela glavnih katalonskih modernističnih arhitektov: Antonija Gadija i Corneta, Lluísa Domènecha i Montanerja, Josepa Puiga i Cadafalcha, Enrica Sagnierja in Marceliana Coqueillata. Pa že celo znotraj posameznih opusov lahko najdemo zelo različne stvaritve: če cerkev Sagrada Familia (naj tu omenim, da jo pogosto označujejo kot katedralo, torej stolnico, a katedrala, torej škofova prestolna cerkev, Sagrada Familia ni; to funkcijo opravlja srednjeveška cerkev v barcelonski Gotski četrti) najprej uzremo z vzhodne strani, kamor je Gaudi umestil portal Kristusovega Rojstva, nas kiparsko okrasje pritegne s svojo mehkobo, klasično lepoto, prijaznostjo, toplino, s katero so oblikovani prizori Oznanjenja Mariji, jaslic in drugi; nasprotno pa na zahodni strani cerkve v nas trešči portal Kristusovega trpljenja, kjer so človeška telesa kot iz strojno izrezanega kamna, skoraj nečloveška, kot roboti, stroga, kot iz drugega, hladnega, sivega, grozljivega sveta, kjer ni nobene čustvene topline in človeške naklonjenosti. Dva zelo različna likovna jezika sta to, a kako ustrezna sporočilnosti, ki si jo je za svojo cerkev zamislil Gaudi!
Ko potem hodimo po barcelonskih ulicah in pridemo na primer mimo Gaudijeve imenitne meščanske hiše, ki se po naročniku, ki je Gaudija najel, imenuje Casa Mila, nas fasada kar pritegne nase z valovito prelivajočimi se linijami, ki niso le na ploskvi fasade, ampak je ta oblikovana tako, da se izbočuje navzven: mehko prelivanje je to, zunanji izraz udobnega življenja. A zanimivo: domačini so dali hiši ljudsko ime La Pedrera, Kamnolom, kar pa pravzaprav ni nasprotno doslej povedanemu: stena kamnoloma, kjer ni ostrih izsekov, ampak je vsak zase drugačen, bi prav lahko izgledala podobno kot Gaudijeva fasada.
Gotovo se mora vsak sprehajalec ustaviti ob nizu hiš, ki so jih vsako posebej zasnovali vsi glavni katalonski modernisti: zaradi njihove različnosti so celoto poimenovali »Neskladni blok«, saj so ena ob drugi Gaudijeva Casa Batllo s svojimi okenskimi okviri in balkonskimi ograjami, ki spominjajo na kosti, ter mozaično fasado, ki spomni na Monetove ribnike, polne lokvanjev, pa Casa Amatller Puiga i Cadafalcha, ki kombinira gotske arhitekturne prvine s trikotnimi stopničastimi zatrepi flamske arhitekture (kdo se ob tej fasadi ne bi spomnil na Amsterdam!); tej sledijo Coqeillatova neobaročna Casa Bonet, Sagnierova neoklasicistična Casa Mulleras, nazadnje pa še Casa Lleó Morera Domènecha i Montanerja, ki prevzame s svojo mehko uravnoteženostjo, pri kateri sodelujejo okna, balkoni in dekorativni elementi, kot so kipi in ornamenti.
Značilni za Barcelono so tudi njeni trgi, ki so spet vsak svoja zgodba. Katalonski trg je na primer, kot je mogoče sklepati že iz imena, nacionalnozgodovinsko zaznamovan; človek ne more mimo spomenika Frabcescu Macii, ki je leta 1931 razglasil Katalonsko republiko in se potem s špansko vlado uspešno pogajal za avtonomijo pokrajine. Trg je bil sicer zasnovan ob Svetovni razstavi leta 1929, ki jo je gostila Barcelona, to pa je tudi edina skupna točka s Španskim trgom, ki je bil zasnovan ob isti priložnosti, a je nekaj povsem drugačnega: močno ga zaznamuje na primer Katalonski narodni muzej, neobaročna palača iz leta 1888, ki mogočno prestoluje na Montjuïcu, vzpetini nad trgom. Če se sprehodimo mimo muzeja, pa kmalu pridemo na čisto drugačen prostor, ki je bil ustvarjen za Olimpijske igre leta 1992: stadion in njegova okolica, sploh, kadar ni športnih dogodkov in tam vlada tišina, ustvarjata umerjeno in umirjeno, disciplinirano in privzdignjeno vzdušje, prav res se nam lahko zgodi, da smo se povzpeli na Olimp. In tudi sončni zahodi so od tod vredni opazovanja.
Na nasprotnem koncu mesta je še ena vzpetina, na katero se splača povzpeti, in tudi ta je po svoje združila nasprotja. Pravijo ji Tibidabo in ime je sklop iz latinskih besed tibi in dabo, kar pomeni dal ti bom. To so Satanove besede, s katerimi je skušnjavec v evangeliju Kristusu ponujal zemeljska bogastva in oblast, in sicer z visoke gore, od koder je bil razgled na kraljestva sveta. Barcelonski Tibidabo je namreč imenitna razgledna točka, od koder se vidi tako rekoč vse mesto. Pa nasprotja, ki jih združuje? Cerkev, posvečena Kristusovemu brezmadežnemu srcu, ki je nastala, da bi preprečili gradnjo igralnice, in zabaviščni park, ki je priljubljeno zbirališče domačinov.
Čeprav se Barcelone ne naveličaš in se lahko izgubljaš na njenih ulicah in trgih, na plažah, ki se izgubljajo v sredozemskem morju ali vzpetinah, ki mesto zamejujejo na severu, pa se splača mesto zapustiti in se odpraviti v bližnje in bolj oddaljeno zaledje. Figueres ni brez dolge zgodovine, a danes je slaven predvsem zato, ker si je v njem svoj muzej uredil eden najbolj razvpitih umetnikov vseh časov, Salvador Dali. Ta muzej ni vreden obiska le zato, ker je nastajal pod budnim mojstrovim očesom; njegova zbirka je zares imenitna in prikaže razvoj Dalijevega sloga – to pa pomeni tudi stopnje njegovega šolanja, saj lahko v eni sami od razstavnih sob ugotovimo, da je znal slikati impresionistično kot na primer Monnet, postimpresionistično kot Cezanne in tako naprej, in da je bila odločitev za nadrealizem nekaj, do česar je prišel korakoma, da pa se pri tem ni ustavil in je še na starost iskal nove izrazne možnosti za svojo umetnost.
Bližnja Girona je kot mesto čarobnejša od Figueresa, v sodobnem času pa je gotovo najznamenitejša stavba tam gotska katedrala – pa ne zaradi svojega pomena v zgodovini arhitekture, temveč zato, ker je igrala vlogo v eni najpopularnejših nadaljevank zadnjega časa, Igri prestolov. Posebej je znamenito mogočno stopnišče, ki vodi do te stolnice. Še drugače pa je zanimiv in osupljiv samostan Montserrat: tukaj vloge ne igra arhitektura, marveč njena umeščenost v prostor, pod mogočne skalne stene in vrhove, ki se nad samostanskimi stavbami vzpenjajo skoraj kot Gaudijevi stolpi nad Sagrado Familio, pogled pa se odpira na dolino globoko spodaj.
Za konec pa še: Barcelona in okolica ponujata ogromno duhovne hrane in na vroč dan je ta, spremljana s kakšnim kozarcem ali dvema osvežilne pijače, skoraj zadosti. Zvečer pa ne gre zamuditi kulinarike, ki jo mesto ponuja: na videz čisto preproste reči, kot je pečen krompir s česnovo majonezo in papriko, so praviloma slastne in odlična spremljava sangrie.
