Piše: Renata Drolc
Potovanje Neapelj, Vezuv, Capri in Amalfska obala
Mirno marčevsko jutro v Neapeljskem zalivu. Po včerajšnjem raziskovanju južnoitalijanske prestolnice Neaplja, nas danes čaka nekaj povsem drugačnega. Po tipičnem italijanskem zajtrku se namreč odpravljamo na vrh najimpresivnejšega ognjenika celinske Evrope.
Vezuv je 1281m visok stratovulkan, čigar stožec dominira nad pokrajino, v kateri živi več kot dva milijona prebivalcev. Trenutno je to speči vulkan, ki mu pripisujejo veliko možnost ponovnega izbruha. Zadnjič je bruhal lavo leta 1944, a brez hujših posledic. Vožnja po ovinkasti cesti, ki je speljana skoraj do vrha, je veličastna. Občudujemo razgled nad Neapljem, vidi se celo do Caprija, pa tok strjene lave, ki je ostal od zadnje aktivnosti. Preko slednjega se dviga Soma, zunanji obod današnjega stožca, del starejše, veliko večje strukture, ki je bila uničena ob tistem znamenitem izbruhu v Pompejih. Zadnji del poti opravimo peš. Kot bi mignil smo na vrhu in zremo v gromozansko žrelo vulkana, v katerem se mestoma zlovešče kadi dim, ki nakazuje na vročo lavo, ki sploh ni tako globoko pod nami. Sprehod ob kalderi nas pripelje do točke, od koder pogled seže vse do znamenitih Pompejev.
Pompeji so bili svoj čas živahno mesto rimskega imperija. Njihova lega ob neapeljskem zalivu je dajala ugodne pogoje za trgovanje, rodovitna vulkanska zemlja pa odlične možnosti za pridelavo hrane. Minilo je že toliko časa, odkar je Vezuv nazadnje bruhal, da pravzaprav nihče ni vedel, da velikanski stožec ni le navadna gora. Občasnih potresov so bili že vajeni, zato si lahko predstavljamo njihovo presenečenje, ko tokrat ni ostalo samo pri tresenju tal.
Nekega vročega avgustovskega jutra, pisalo se je leto 79, je Vezuv nenadoma silovito izbruhnil. Več kot trideset kilometrov nad vulkanom se je dvigil oblak vulkanskega materiala in kmalu je začel padati na strehe pompejanskih hiš. Prvotna groza se je morda spremenila v olajšanje, ko so prebivalci spoznali, da gre samo za lahek plovec. Zaprli so se v svoje hiše, da bi toča kamenja minila, a najhuje je še prihajalo. Piroklastični val strupenih plinov, katerega temperatura je menda bila okrog 800°C, se je zgrnil nadnje in pobral ves kisik iz ozračja, ljudje pa so se v mukah zadušili. Vulkanski prah je v naslednjih dneh pokril Pompeje in mesto je utonilo v pozabo. Vsaj dokler ga v 18. stoletju niso po naklučju znova odkrili.
Danes, skoraj dva tisoč let kasneje, se sprehajamo po Pompejih in mesto, ki je vstalo iz pepela, ponovno zaživi pred nami. Ko hodimo po njegovih tlakovanih ulicah, si lahko kar predstavljamo vrvež trgovcev, ki prihajajo sem, da bi sklenili dobro kupčijo in so si opomogli od poti v termah ali v objemu bordelskih deklet. Pa množico vozov, polnih dobrin iz daljnih krajev, ki jih osli vlečejo po čisto pravih cestah, s prehodi za pešce in sistemom za osvetljavo. Pa meščane, ki se zbirajo na forumu, osrednjem trgu z baziliko in Jupitrovim templjem. Vstopimo v bogato vilo s sijajnim dvoriščem in bogatimi freskami, ki z živahnimi barvami krasijo domala vsako sobo. Naprej vstopimo v pekarno. Tu so našli zoglenele štruce kruha, ki jih je pek tu pustil, ko je bežal pred besnenjem vulkana. Vstopimo še v amfiteater in pred nami zaživijo gladiatorske igre.
V daljavi pa nas budno spremlja velikan, ki čaka, da nekoč spet pokaže svojo strašljivo moč …
