Piše: Nejc Bratuša
Na skali nad vasico Masca na otoku Tenerife gledamo sončni zahod in tam nekje v daljavi se rišejo obrisi skrivnostnega otoka. Komaj čakamo, da smo tam in ne zaman.
Magični otok ali pravljični otok, kot mu rečejo, je drugačen, poseben in hkrati s tem privlači in popotnika ne pusti ravnodušnega. O njem je pisal že egipčanski geograf Ptolomej in Gomera je bila vse do Krištofa Kolumba najbolj zahodna točka znanega sveta. Starodavno pleme, ki je na tem idiličnem rajskem otoku prebivalo še pred prihodom invazivnih španskih konkvistadorjev, so sebe imenovali Gomerosi. Misijonarji z Majorke so jih opisali kot biblično pleme, saj naj bi bili potomci Gomera, ki je bil sin Jahveja, Jahve pa je bil Noetov sin. Že zgodovinsko ozadje je močno, če pa dodamo še magični gozd lovorikovcev, skozi katerega se podijo meglice in dih jemajoče soteske, Gomera popotnika neustavljivo privlači kot magnet.
Ob sončnem zahodu izplujemo iz otoka Tenerife in po slabi uri vožnje naš trajekt pristane v San Sebastianu, ki mu rečejo tudi Kolumbovo mesto, saj je bil izhodišče njegove poti proti Ameriki. Čaka nas veliko desnih in levih ovinkov, to je edino, česar se lahko popotnik na Gomeri naveliča, do naše idilične vile na severu otoka. Na robu klifa s pogledom na ocean, mogočen vulkan Teide in nasade manga, avokada in drugega tropskega sadja v nekoč živahni vasici vztraja le še nekaj domačinov.
Že ponoči smo očarani nad razgledom, ki nam ga priredi Luna, ki nariše silhuete visoke vulkanske gore Teide. Zjutraj smo naravnost začarani nad razgledom in tišino, ki si jo upa prekiniti le ocean, veter in občasno vaški petelin.
Naš prvi dan se začne tako lepo in kaj vse naš šele čaka. Vsi navdušeni nad razgledi, ki nas spremljajo, se peljemo skozi Hermiguo, najbolj zeleno dolino na otoku, proti vrhu v narodni park Garajonay in bujne gozdove lovorikovcev. Garajonay je dobil ime po Gari princesi vode in Jonayu princu ognja, ki sta gomerska Romeo in Julija, katerih prepovedana ljubezen se je tragično končala.
Potopimo se v širne gozdove polne bujne podrasti, mahov, lišajev, meglic, kjer je skoraj vse dni v letu vlažno in mokro, a vedno pravljično. Prizori, ki nam jih riše pot skozi gozd, so čudoviti in kmalu ugotovimo, da se jih ne da opisati, da jih ne zazna fotoaparat in da je to enostavno potrebno doživeti in da ti ta lepota za vedno ostane v spominu.
Sledi presenečenje, manjša rečica, tolmuni, slapovi … tako so nekoč izgledali kanarski otoki z vodo in zelenimi gozdovi. Tukaj je veliko stvari še vedno tako, kot je bilo nekoč, neokrnjena narava in tradicije so se ohranile, saj je bila Gomera po Kolumbu dolgo časa pozabljena. Nekje na robu, dokler jo nismo v 21. stoletju ponovno odkrili turisti, pohodniki, ljubitelji narave.
Iz gozda pridemo na rob planote, ki jo od doline ločijo strmi klifi, v katere je vklesana naša pot, razgledi proti zeleni dolini in širnem oceanu pa so naravnost fenomenalni. Spuščamo se proti vasi in bližje ko smo, bolj nas navdušujejo najrazličnejše sadje in zelenjava, ki jih opažamo na terasastih vrtovih ob manjši rečici.
Vasica Hermigua je polna pisanih hiš, ki spominjajo na tiste v severni Afriki in imajo dušo tistih, ki jih poznamo iz južne Amerike, saj je veliko Gomerosov skozi zgodovino odšlo živet na Kubo. Pridih latinske Amerike je tukaj močno prisoten in to doživimo najboljše, ko obiščemo bar, restavracijo in kulturni center pri Don Juanu. Tukaj lahko slišimo zvoke kubanske glasbe in vonj po cigarah. Po pohodu pa res paše njihov kozji sir, domači namaz iz svežega sira Almogrote, pršut in kozarček otoške Malvazije, s katerim nam postreže prijazna natakarica. V mali vaški trgovinici se oskrbimo z vsem, kar potrebujemo za naslednje dni.
Dan zaključimo z večerjo ob domači mizi in naš Ata se izkaže kot odličen kuhar, ki zadovolji naše telo in duha. Popoln dan na otoku Gomera. Le kaj vse naš še čaka! Od globokih polpuščavskih sotesk s kaktusi, širokih plaž s črnimi kamenčki in črno mivko, do odlične gomerske hrane in njihova skrivnost – žvižgajoč jezik Silbo, ki je edini ohranjen na svetu. Gomera nas je očarala in nam zlezla pod kožo že prvi dan in ni čudno, da se je tudi Kolumb sem vrnil še dvakrat.
Lep pozdrav iz vasice Lepe, kjer ob pogledu na številne zvezde in padajoče utrinke čakamo naš drugi dan na tem prelepem biseru Atlantika. Lepo nam je.
