Piše: Matjaž Pirš
Islandija ima enega najbolj nenavadnih muzejev na svetu – Falološki muzej, oziroma po domače Muzej penisov, lulčkov, falusov… Kakorkoli že – edino ustanovo takšne vrste na svetu. Falologija je stara veda, ki pa so se je redki lotili samostojno, običajno so proučevali te stvari v okviru drugih ved, kot so biologija, antropologija, zgodovina, umetnost in podobno, tu pa so se je lotili samostojno in celovito.
Sigurður Hjartarson je večino življenja delal kot ravnatelj in učitelj španščine na eni od srednjih šol v Reykjaviku. Ko je bil še otrok in ko je pasel čredo, si je pomagal z bičem, ki je bil narejen iz bikovega penisa. Ko so njegovi prijatelji videli njegovo navdušenje nad bičem te vrste, so mu podarili še tri bikove ‘oneje’. Od tod je bil samo še korak do tega, da jih je pričel zbirati. No ja, pa saj gotovo vsakdo od nas kaj zbira – eni zbiramo CDje, drugi znamke, nekatere ženske zbirajo salonarje, nekateri pa pač – penise.
Sigurður je svojo zbirko počasi širil – različne primerke je dobival iz klavnic, od kitolovcev in druge sorte lovcev. Zbirka, ki jo je pridno namakal v formaldehid, je hitro rasla. Prvič jo je postavil na ogled v Reykjaviku okoli leta 2000 in tri leta kasneje mu je država dala celo 200.000 islandskih kron za vzdrževanje zbirke. Po upokojitvi leta 2004 je zbirko preselil v Husavik in jo dal na ogled. Mali muzej je že prvo leto obiskalo nekaj tisoč radovednežev, večinoma tujcev.
Na vprašanja novinarjev, zakaj to počne, je večkrat odgovoril: »Nekdo mora pač početi tudi to. Zbirati penise je kot zbirati kar koli drugega. Nikoli ne moreš zbrati vseh. Vedno se najde kak nov primerek, večji, lepši, bolje ohranjen.«
Leta 2012 se je Sigurður upokojil in prepustil zbirko svojemu sinu Gísliju, ta pa jo je potem preselil v glavno mesto, kjer je zagotovo deležna več obiska kot pa na daljnem severu.
V muzeju so na ogled penisi, ali pa vsaj deli penisov vseh sesalcev, ki so zastopani na otoku, z leti pa se je nabralo tudi vse več tistih iz drugih dežel in celin. Skupaj si jih lahko ogledate kar 280, ki pripadajo 93 različnim sesalcem. Največ, kar 55, je tistih največjih, doma iz teh krajev, torej kitovih, bolj natančno teh 55 pripada sedemnajstim vrstam kitov. Potem pa je tu še blizu 40 primerkov, ki pripadajo mrožem in raznim tjulnjem, in eden, ki je krasil severnega medveda. Seveda ne manjkajo primerki ovnov, kozlov, psov in mačk. Baje imajo celo primerke, ki pripadajo Trolom, ampak to so že druge sfere …
Največji med njimi je tisti, ki ga je nosil sinji kit – dolg je kar 170 cm in težak 70 kg . Njegovo nasprotje je zagotovo 2 mm veliki primerek pogumnega miška. Tega lahko vidite samo s povečevalnim steklom in se tako končno seznanite s tem kaj pomeni fraza »za mišjega.«
Povsem logično se nam postavi vprašanje – kaj pa tisti najbolj razviti sesalec, homo sapiens? Njegove testise in prepucije je Sigurður imel v svoji zbirki že dlje časa, manjkal pa je tisti ključni del. Presenetljivo je bilo ponudnikov vsa leta precej – večina je sicer svoje premoženje ponujala šele po smrti, so bili pa tudi takšni, ki bi bili pripravljeni donirati že prej, a jih je Sigurður vztrajno zavračal.
Leta 2011 je muzej le dobil tudi ta eksponat. Po smrti ga je podaril (oziroma bolje rečeno ga je podarila njegova vdova) 95 letni možak iz Akureyrija. Dedec je bil vse življenje izredno poskočen in »eksponat« mu je baje služil vse do smrti, zato mu je želel na tak način zagotoviti večno slavo. Zaradi zapletov pri odvzemu je sedaj v muzeju na ogled nekaj, kar ne odraža njegove prave veličine, zato je aktualen že nov dogovor – ameriški igralec in pisatelj Jonah Falcon je leta 2014 pristal, da bo po smrti daroval svojega. Njegov pogoj je le, da bo razstavljen skupaj s kitovim in da bo spodaj, po vzoru biblijske zgodbe, visel napis »Jona in kit«.
