Piše: Alja Mravljak
Smo na Kubi in je večer. Čas je za učno uro salse. Že nekaj dni potujemo po Kubi in smo pripravljeni (kolikor smo Evropejci lahko na kubansko salso pripravljeni, seveda).
V temnem prostoru je dvignjeni oder. Tudi oder je temen. In vse skupaj ima tak pridih postaranega, ki ga ima cela Kuba. Vseeno se da videti, da je bil prostor nekoč verjetno kar nobel. Ko se prižge drobna luč nad odrom, vidimo, da je oder poln ljudi. No, kakšnih 14 jih je – toliko kot je nas. Precej sramežljivo se približamo odru, vsak od nas v upanju, da vseeno morda ne bo treba zlesti tja gor in se osmešiti.
Ampak Kubanci so silno prijazni ljudje! So zelo sproščeni in z velikimi nasmehi nas povabijo medse. Hvala bogu je občutek tak, da res vedo kaj delajo (mi pa ne) in zato drug drugemu sledimo pod tisto malo luč. Tam v mraku je nekdo, ki se predstavi in potem predstavi še vse ostale Kubance. Mi se ne predstavimo (hm, ob vsem stresu nam še na misel ne pride – morda kdaj drugič). In ugotovimo, da imajo tudi muziko! Ne na glavnih zvočnikih v dvorani – ker je mesto v temi (redukcija), ampak kar na presnosnem mini zvočniku. In za vse nas je to dovolj.
Kot da smo v šoli in učitelj sprašuje za oceno, se razporedimo naokoli s pogledi uprtimi v tla. In v tem trmasto vztrajamo. Vse dokler nas ne pokličejo nasmehi in kubanski učitelji salse, da se razporedimo v pare. Vsak med nami pleše s svojim Kubancem (ali Kubanko). Ampak preden se začne ritem, ki nas spravlja ob pamet, se naučimo nekaj osnovnih korakov.
Pravzaprav nam gredo koraki izjemno dobro in spet enkrat ugotovimo, da smo Slovenci res plesni narod! En, dva, tri, pavza … pet, šest, sedem, pavza … in tako v nedogled. Nič lažjega! Koraki niso nič posebnega in skoraj vsak, ki zna hoditi, se nam zdi, zna tudi teh nekaj korakov.
Dokler se ne začne glasba! Učitelji so potrpežljivi, ko se počasi in vztrajno trudimo (in gre nam super) loviti glasno štetje glavnega učitelja. Hvala bogu ne obupa nad nami in šteje vse do zadnjega udarca. Šteje celo učno uro! Brez njega bi bili izgubljeni.
Velika skrivnost je, zakaj ljudje reagiramo v istih situacijah vedno zelo podobno.
Torej: najprej ubogljivo sledimo štetju in nizamo korake po tistem odru, a ko se malo sprostimo, se razrahljajo naša telesa in v občutku obvladovanja situacije (in soplesalcev), se naša telesa sprostijo v muziki in na plano privrejo plesni gibi, na katere bi bil ponosen tudi Patrick Swayze. Kubanci pa nas gledajo in se imajo super (ker oni se tako ali tako imajo vedno super, kadar je muzika in se pleše).
Med poskakovanjem, ki smo ga podedovali od polke in valovanjem, ki smo se ga doma priučili za valček, se muzika konča in silno smo ponosni nase in na svoje plesne dosežke! Smejimo se in smejimo in smejijo se tudi naši Kubanci … eden drugemu smo uprizorili nenavadno doživetje slovenskih narodnih plesov zmešanih in ritmično oblikovanih po Kubansko! Nad tem eklektičnim miksom smo prav navdušeni in prav tako so tudi oni.
Prva salsa je za nami … in odslej ni meja našemu plesu na Kubi!