Piše: Alja Mravljak
»Salam u aleikum! Salam… Labas?« »Labas!« … se sliši po cesti okoli nas, ko potujemo po Maroku. Ko naše domače uho malo bolj prisluhne govorici, se mu pogosto zazdi, da med ostalimi besedami zasluti tudi kakšno prav evropsko. Ampak potem se hitro potegnemo nazaj in prepričamo, da smo po pomoti slišali kaj podobnega francoščini, saj je očitno, da se stavek nadaljuje v ta težkem jeziku, ki ga ne razumemo.
Marsikdo (tudi ljudje, ki že leta prihajajo v Maroko!) ne ve, da je Maroko dežela neverjetnega jezikovnega bogastva! Ker Evropejci po navadi ne znamo arabsko, nam zlahka uide primerjava v govoru Maročana. Maročani uporabljajo vsaj dva uradna jezika in potem dodajajo še primesi nekdanjih kolonialnih jezikov- francoščine in španščine – odvisno od dela države. Ja, vem da smo tudi Slovenci multilingvisti, ampak take situacije, kot jo pozna Maroko, pri nas, navkljub vsem našim mnogim dialektom (65 v Sloveniji, če se ne motim), nimamo.
Ko se Maročan rodi (na podeželju) in odrašča v svoji družini, je njegov prvi jezik po navadi berberski. Prva leta svojega življenja preživi v berberskem okolju in berberski jezik uporablja tako s svojo (po navadi mnogo številčno) družino, kot tudi s prijatelji sosedi. Pri šestih letih (ali malo kasneje) Maročan vstopi v osnovno šolo in če ima srečo, je šola blizu doma in pouk poteka v poznanem berberskem jeziku … če nima te sreče, je šola daleč … in če nima sreče, je v šoli učitelj, ki njegovega berberskega jezika sploh ne govori!
Kaj za šestletne otroke pomeni, ko morajo praktično čez noč začeti hoditi v šolo, kjer svojega učitelja sploh ne razumejo, natančno ne moremo vedeti, a gotovo je eno: do starosti osem let je ta mali Maročan že sposoben vse glavne komunikacije v dveh popolnoma različnih jezikih! Kmalu takrat v šoli dobi nov predmet – po novem sedaj angleščino (v starejših časih francoščino)… prepričana sem, da mu izkušnja učenja arabskega jezika z vstopom v šolo sedaj pomaga premagovati prve zagate v novem tujem jeziku. Če je učitelj dober (kar po navadi sicer ni), ima Maročan vse možnosti, da zelo hitro usvoji svoj prvi evropski jezik in potem čez nekaj let še drugega (po novih učnih načrtih je to francoščina).
Ampak to je zgolj šele šolanje! Ko nadaljuje svojo pot in (če je priden, ima možnost in željo) napreduje po lestvici izobraževanja navzgor, se vsi ti jeziki v njem počasi pomešajo.
Tudi v družbi so prav magično pomešani!
Zato ko slišimo Maročane v vsakodnevnem pogovoru, se nam pogosto zdi, da govorijo nam poznani evropski jezik. A ko prisluhnemo bolj natančno, vidimo, da je to nemogoče, saj govorijo v nepoznanem (arabskem ali berberskem) jeziku vse do konca povedi.
Razen če?! Ko se človek malo bolj poglobi v vsebino komunikacije, opazi, da pogosto začnejo stavek v nekem jeziku (če znajo berbersko je to lahko berberski ali pa arabski jezik), nadaljujejo (isti stavek!) v drugem od obeh jezikov ter dodajo številke in pomembnosti vmes po posluhu in potrebi kar v francoščini! Vse znotraj istega stavka!
Ali ni to fantastično?! Mene vsakič znova resnično navduši … in ne morem se odločiti, ali mi je bolj všeč berberščina, arabščina ali francoščina v vsem tem miksu eksotičnih zvokov in besed! Mislim, da mi je všeč vsak od teh na čisto svoj način.
