Piše: Klavdij Ferle
Mauricius je čudovita in sproščena destinacija, ki jo je mogoče izvrstno doživeti. V dobrem tednu ima veliko za ponuditi. Aktivnosti imamo pripravljene za vsak dan. Za spoznavanje bistva otoka naj izpostavim tri izlete. Na prvem spoznamo naravne znamenitosti s pogledom v vulkan, hindujskim svetim jezerom Grand Bassin, naravnim parkom Black River Gorges in zemljo sedmih barv. Na drugem se s čolnom zapeljemo na otok Ile aux Aigrettes, kjer se domačini trudijo poustvariti naravno okolje, kakršno je bilo pred prihodom prvih ljudi v 16. stoletju. Poskusimo pa tudi lokalno posebnost in sicer kekse, narejene iz treh sestavin: moke iz manioke/kasave, sladkorja in arome. Druge dni s sopotniki spoznavamo sever otoka, nekateri pa gremo na sprehod z levi.
Prvi od treh glavnih izletov, na katerega smo se podali, je bil na jug otoka. Jutranji cilj je bila plantaža čaja Bois Cheri. Med nasadi čaja smo si ogledali tovarno, kjer mehansko obrezane liste čajevca zmeljejo, posušijo in sortirajo. Pakiranje pretežno poteka ročno. Kratka vožnja nas je zapeljala okoli čudovitega jezera, obdanega z gozdom in čajem, do plantažne hiše, kjer smo imeli pokušino čaja. Na mizi so nas pričakali vroča voda, skodelice in več različnih vrst čaja. Vsak je lahko poskusil, kar je želel in kolikor je želel.
Čaju je sledil čas za nakupovanje. Ob vstopu v trgovino je skupina zelo hitro v kotu opazila kup odprtih steklenic ruma in kozarčke, namenjene pokušanju pred nakupom. Hitro so si naredili degustacijo in lahko sem se jim le pridružil. Rum s kavo, vaniljo, karamelo in mnoge druge različice. Po pokušini in nakupu smo se zapeljali na jug otoka do plaže Gris Gris. Sanjska plaža kot z razglednice z le eno napako. Gre namreč za eno redkih točk, kjer okoli otoka ni koralnih grebenov, ki bi ustavili valove in močne morske tokove. Posledično kopanje na tej rajski plaži ni dovoljeno. Nastale pa so čudovite fotografije.
Vrnili smo se nekoliko severno in spoznali zgodbo vanilije ter pojedli odlično kosilo. Škampe na tanko narezani sredici palme in piščanca v omaki iz vanilije je popestril sopotnik, ki je praznoval abrahama in dal za rundo. Na toliko naročenih kozarcev vina v gostišču niso bili pripravljeni, zato so ga prinesli v vseh tipih kozarcev s peceljem – tudi takšnem za martini.
Pri sosedih je sledila načrtovana pokušina ruma. Poskusili smo pet vzorcev ruma in pet vzorcev rumovih likerjev. Za železnim rešetom smo videli, kako ženske polnijo 300 evrov vredne steklenice ruma. Kar skozi navaden lijak iz steklenice v steklenico. Žal nam niso odstopile nobenega požirka. Predstavitev rumov je bila odlična. Za motivacijo je domačin štel »one, two, three« in nakazal na požirek. Ni pa pričakoval, da bo 20 Slovencev začelo vpiti »oooooopa!«. Žensko v trgovini je prvih trikrat skoraj infarkt od šoka. Drug drugemu smo tako pripravili zabaven šov. Nekaj dni pozneje je sopotnica dala nasvet za nov tip krika pred pitjem: »Ooooooskar!«
Z dodobra utrjeno skupinsko dinamiko smo se zapeljali še v bližnji živalski vrt, nekoč Crocodile Farm. Videli smo lemurje, krokodile, opice, čudovite avtohtone netopirje, ki se skozi izjemen konzervacijski trud vračajo v naravno okolje, in božali želve velikanke – njihovih avtohtonih predhodnic zaradi iztrebljenja žal več ni. Nizozemci so jih pobili za meso in olje. Danes se na tem koncu rešujejo le še aldabrske želve z bližnjih Sejšelov. Omenili smo tudi famoznega in žal izgubljenega doda. Ravno med obiskom se je v medijih razširila informacija o poskusu vrnitve tega že 360 let izumrlega ptiča. Podjetje, ki se ukvarja z genskim inženiringom, zbira 150 milijonov evrov, da bi genski zapis pomešalo z genetiko najbližjega sorodnika – goloba – in to vstavilo v jajce.
Komaj prvi izlet pa toliko zanimivega. So potovanja, na katerih človek resnično ne ve, kako je mogoče, da dnevi tako hitro minejo …
