Piše: Marko Zabret
Južna Jordanija je dom Wadi Ruma, skrivnostne puščave, kjer se večstometerske formacije peščenjaka strmo dvigajo iz raznobarvnega peska. Beduini ji pravijo Lunina dolina. Povsem upravičeno, ko tavaš po njenih neskončnih prostranstvih, se res počutiš, kot bi bil na drugem planetu.
Beseda beduin izhaja iz arabskega jezika, »badawi« pomeni iz puščave ali prebivalec puščave. Beduinska plemena so prisotna po celotnem arabskem svetu. Pod različnimi imeni jih srečamo od Maroka, preko celotne severne Afrike do Bližnjega vzhoda. Stoletja tavajo po teh deželah, so odlični vodniki – popotnikom ponujajo priložnost, da raziščejo pokrajino, ki je oblikovala celotno kulturo. Še dandanes je, v delih Jordanije, pripadnost posameznemu plemenu močnejša od nacionalnih vzgibov.
Kljub puščavskemu okolju Wadi Ruma je puščava dom več kot 100 vrstam rastlin, vključno z žajbljem in ostalimi zelišči, ki jih uporabljajo kot dodatek močnemu in zelo sladkemu pravemu čaju. Toda kava je tista, ki je temelj beduinskega gostoljubja – priložnostnih obiskov, poročnih pogajanj ali reševanja sporov, si brez nje težko predstvljamo. Po pravilu postrežejo tri skodelice: ena za gosta, ta počasti njihov prihod; ena za meč, v čast hrabrosti; in ena za dušo, ki slavi dobrega duha.
Tradicionalno so beduini nomadi, ki se skupaj s svojimi črnobelimi šotori iz kamelje in kozje dlake selijo po puščavi v iskanju paše in vodnih virov. Sčasoma se je tudi med njih prikradla modernizacija; danes večina beduinov ni več povsem nomadskih in živi v hišah v mestih in vaseh. Vendar pa mnogi med njimi svojo nomadsko dušo še vedno hranijo z vzdrževanjem šotorov in rejo drobnice – drugi pa se vsak petek in soboto odpravijo v puščavo, si poiščejo prijeten kotiček med sipinami in pripravijo bogat piknik.
