Piše: Gvido Pevec
Kuba – otok belega zlata – drugi del
Kuba je otoška država, ki vse od od leta 1959, ko je bila izvedena revolucija s strani Fidela Castra in njegovih tovarišev, živi svoje življenje. Dežela je že desetletja v veliki izolaciji in stran od trendov sodobnega sveta. Razvija se počasi v sebi lastnem ritmu in šele v zadnjih letih se to postopoma spreminja. Kuba je dežela najlepših plaž na svetu, dežela ruma, kokteljov, cigar, plesa in vedno nasmejanih prijaznih ljudi.
Republika Kuba je arhipelag, ki ga sestavlja večja skupina otokov enake geološke zgradbe in nastanka. Glavni otok se imenuje Kuba, pomemben otok je še Isla de la Juventud, drugače pa otoški arhipelag sestavlja preko 1600 večjih in manjših otokov. Osrednji največji otok, po katerem nosi ime celotna država, ima značilno obliko krokodila in je velik za prebližno pet Slovenij. Od vzhoda do zahoda se razteza v dolžini 1200 km, v smeri sever – jug pa 200 km na najširšem koncu, do samo 35 km širine na najožjem delu.
S svojo lego med Karibskim morjem, Mehiškim zalivom in Atlantskim oceanom leži najbližja točka Kube le streljaj stran od ameriškega polotoka Floride. Kuba se torej nahaja dobesedno na pragu Združenih držav Amerike, ki so v veliki meri zaznamovale njeno novejšo zgodovino. Tako so v prvi polovici dvajsetega stoletja ameriške nacionalke in kapital obvladovali praktično vse na kubanskem otočju. Kubanski predsedniki so bili le marionete v ameriških rokah. Velike družbene razlike in množice revnih, brezpravnih, so kar klicale po spremembi družbene ureditve in Kubanci so na začetku pozdravili Castrovo revolucijo. Ko se je Castro po zmagi svoje revolucije naslonil na Sovjetsko zvezo, so Američani odgovorili z mednarodno trgovsko blokado Kube, ki je v veljavi še dandanes. Kubanska revolucija je kmalu začela požirati svoje lastne otroke in se v naslednjih desetletjih spremenila v svojo farso, kar predstavlja še en dokaz, da je z nasiljem težko spreminjati družbeno ureditev.
Povprečna plača na Kubi je med 15 in 20 ameriškimi dolarji in razlike v družbi so minimalne. Zdravnik dobi 20, mogoče 25 dolarjev, navaden delavec brez izobrazbe, ki opravlja najbolj preprosta opravila pa 15 ameriških dolarjev. Družba vseh enakih, ki se je v gradnji socializma nekje zataknila, in tako so danes vsi enaki v revščini. No, nekateri so prosto po Orwelu bolj enaki kot drugi. To so v prvi vrsti zaslužni tovariši, ki grade socializem na kubanski način, pa športniki, nosilci odličij na največjih svetovnih tekmovanjih.
Uradna kubanska valuta je Pesos nacional, v katerem dobivajo domačini vse svoje zaslužke, za tujce pa je v veljavi konvertibilni pesos. Obe valuti sta vezani na ameriški dolar. V trgovinah, kjer prodajajo za domači nacionalni Pesos, ni mogoče kupiti praktično ničesar in so skoraj prazne, če pa imaš konvertibilni Pesos, lahko v posebnih trgovinah kupiš vse. Torej Kubanci nujno potrebujejo konvertibilni Pesos. Na srečo je veliko Kubancev v zadnjih desetletjih zapustilo domovino in pošiljajo v domovino veliko ameriških dolarjev, da na ta način pomagajo sorodnikom.
Kako se da preživeti, če si mizerno plačan za svoje delo oz. za prihod na delovno mesto? Vsak Kubanec ima tako imenovano Moneto – to je blok, v katerem je točno zapisano, koliko osnovne hrane mu vsak mesec pripada po od države subvencionirani ceni. Gre za par kg riža, sladkorja, fižola, olja, kakšno milo, pralni prašek in podobne stvari. Do leta 1990 je bilo na tem seznamu preko trideset različnih izdelkov, po zlomu socializma v Sovjetski zvezi in ukinitvi gospodarske pomoči Rusov pa se je seznam skrčil na osnovnih sedem artiklov. Gre za hrano, ki je tudi za kubanske razmere zelo poceni. Težava je v tem, da je ta hrana zelo slabe kvalitete, po drugi strani pa ne zadostuje za cel mesec, temveč le za 10 dni, mogoče pol meseca.
Havana je daleč največje mesto na otoku in prestolnica Kube. Mesto ima danes preko 2,3 milijona prebivalcev in še kar raste. Začetki mesta segajo na začetek 16. stoletja in bo kmalu slavilo 500 letnico svojega obstoja. Po legendi naj bi Španci, ko so prvič pluli okoli otoka, naleteli na prelepo Indijanko, ki je sedela na skali. Imela je dolge, goste, črne lase, ki so ji kot plašč pokrivali velik del telesa in ogorelo telo se je bleščalo v soncu. Ime ji je bilo Habana in mesto še dandanes nosi njeno ime. Prva sveta maša, ki je obeležila uradno ustanovitev mesta, je bila darovana pod mogočnim Seiba drevesom, ki je vernikom nudilo senco. To drevo je za domačine od nekdaj veljajo za sveto in že pred prihodom krščanstva so v zavetju teh dreves molili k Bogovom. Še dandanes se Habanerosi, kakor se imenujejo prebivalci Havane, vsakega 15. novembra, ki velja za uraden dan, ko je bilo ustanovljeno mesto, zberejo pri svetem drevesu Seiba ter tu praznujo spomin na prvo sveto mašo. Trikrat obkrožijo drevo v smeri urinega kazalca in k njegovim koreninam darujejo denar. Verjamejo, da jim bo to prineslo srečo v naslednjem letu.
Zaradi odlične naravne lege v ustju Mehiškega zaliva se je Havana v naslednjih desetletjih zelo hitro razvila in kmalu postala najbolj pomembno špansko pristanišče novega sveta. Mesto postane obvezna postaja pomorščakov na poti iz Evrope v Ameriko. Silno bogastvo, ki so ga Španci nagrabili v Mehiki in Peruju, se je stekalo najprej v Havano. Zlato, srebro iz Mehike, smaragdi iz Kolumbije, alpakina volna iz Peruja, mahagonijev les iz Kube, začimbe, koruza in kakav so predstavljali le del dragocenega tovora. V Havani se je bogati tovor zbiral in pretovarjal, preden so ladje nadaljevale pot v Španijo. Silno bogastvo je hitro začelo zanimati pirate in že v letu 1555 so francoski pirati prvič upostošili Havano. Zaradi pogostih napadov so Španci v naslednjih letih zgradili mogočen kompleks utrdb v zalivu, ob katerem leži Havana, in tako so mesto zaščitili.
Sv. Krištof, zavetnik mesta, še danes varuje mesto in njemu je posvečena katedrala, ki so jo začeli graditi pod nadzorom jezuitskih duhovnikov. Jezuiti so padli v nemilost in po sporu z špansko krono so morali zapustiti otok. Cerkev dokončajo frančiškani in kasneje pridobi status katedrale. Je lep primerek kubanskega baročnega sloga, z vrtničastimi obrobami, izrezljanimi detalji in večimi stebri. Zunanja stolpa sta posebna, saj sta različnih velikosti.
Stopim v notranjost in opazujem domačine kako zbrano sodelujejo pri sveti maši. Ustnice se čisto počasi premikajo v ponavljanju že mnogokrat izrečenih molitev.
Oblast, ki je bila izrazito nenaklonjena katoliški veri, je v zadnjem času spremenila odnos do vere in danes je zopet dovoljeno praznovati največje verske praznike. Za božič in ob veliki noči so cerkve nabito polne vernikov. Leta 1998 je papež Janez Pavel drugi, ob svojem zgodovinskem obisku tu daroval mašo pred množico ljudi. Papež Benedikt šestnajsti je prav tako obiskal ta sveti kraj in pričakuje se, da bo v katedrali daroval mašo tudi papež Frančišek, ki bo obiskal Kubo v septembru 2023.
Havana je izredno barvito, živahno mesto, ki nikoli ne spi. Po drugi strani je izredno čisto in varno za obiskovalce. Prav ta občutek varnosti je zelo pomemben, saj je to v nasprotju z večino drugih mest v latino svetu.
Kakšna pa je moja izkušnja Kube?
Pri prvem prihodu na letališče Joseja Martija v Havani me pričaka visoka temperatura in vlaga v zraku. Pri enournem čakanju na meji se dodobra prepotim, saj v stavbi klima ne deluje, uradniki pa si vzamejo čas in svoje delo opravljajo temeljito. So prijazni, nasmejani in ne delujejo, strogo in uradno. Ja to je šarm in čar Karibov.
Z neuradnim taksijem se zapeljem v staro Havano in si hitro najdem prenočišče v eni izmed hiš pri kubanski družini. Pred leti je oblast dovolila domačinom oddajati stanovanja oz. sobe tujcem. To je še danes najcenejša in najboljša možnost za prenočevanje po celi Kubi, saj na tak način dobro spoznaš vsakdanjih kubanske družine.
Ko se sprehajam po trgih in ulicah stare Havane občudujem staro špansko arhitekturo, mešanico dveh svetov. Krasni trgi, stare kolonialne stavbe, hoteli z zgodovino, ulice in lokali, kjer se je sprehajal in popival Ernesto Hemingway, vse v starem delu mesta je zgodovina. Sprehodim se do nekdanje stavbe kubanskega parlamenta, ki je zgrajena po vzoru ameriškega kongresa iz Washingtona.
Odpravim se na Trg revolucije, velik osrednji trg, brez prave duše. Večina obiskovalcev se odpravi tja, da si ogleda velik portret Che Guevare, čigar podoba te na Kubi spremlja na vsakem koraku. Slavni revolucionar je moral umreti, da je Fidel iz njega kasneje naredil legendo. Trg revolucije je kraj, kjer je imel Fidel Castro znane večurne govore. Trg me pusti hladnega in kmalu ga zapustim ter se raje odpravim proti Maleconu. Malecon predstavlja dejansko dušo in srce mesta. Gre za nekaj kilometrov dolgo avenijo, ki poteka tik ob obali karibskega morja. Ob betonski zaščitni ograji se zbira staro in mlado. To je kraj srečevanja, spoznavanja, tu se vedno najde družba. Najlepše je ob sončnem zahodu. Ob aveniji je cela vrsta starih kolonijalnih stavb, ki jih v zadnjem času obnavljajo in mesto počasi zopet pridobiva nazaj del starega sijaja.
Štiri dni sem že v Havani in čas je, da se odpravim dalje na raziskovanje Kubanskega otoka. Pot me bo vodila čisto na vzhod proti drugemu najpomembnejšemu mestu v deželi. Odpravljam se v Santiago de Cuba, v čigar bližini se nahaja najpomembnejši romarski kraj na otoku. Bazilika El Cobre.
Kuba – otok belega zlata – drugi del
