Doživeti Azori
Piše sopotnica Saša
Azori, devet vulkanskih otokov sredi Atlantika s slikovito pokrajino in naravo, so bili na mojem potovalnem seznamu že skoraj deset let. Potem ko smo bili zaradi znanih pandemičnih razlogov zadnje leto na prisilnem potovalnem postu in so se na dopust v tujino odpravili le redki, je bilo za prvomajske praznike vseeno razpisanih nekaj potovanj z »zagotovljenim odhodom«. In to kljub Šterovim »grožnjam«, da naj ne hodimo v tujino na nenujne poti, češ da nas Ministrstvo za zunanje zadeve ne bo reševalo, ko bomo kje obtičali. Marko mi je na vprašanje, če bi šel za praznike na Azore, brez daljšega razmisleka prikimal. Uskladila sva datume, povabila otroka, ki sta naju prijazno zavrnila, se prijavila … in težko čakala odhod.
Agencija Oskar na Azore vabi z obljubo, da ne gre le za raznolike otoke, ampak tudi za raznolike svetove sredi Atlantskega oceana, na katerih stoji najvišji vrh Portugalske – Pico; kjer stotine raztrganih vulkanov in slikovitih jezerc kljubuje hladnemu morju, razpenjenim valovom in močnim vetrovom; kjer najdemo črne bazaltne plaže, tradicionalne vasice in tišino. Povsod so nasmejani obrazi domačinov, ki pravijo, da je potrebno eno življenje, da se spozna vse otoke, in še to je morda premalo. Glavne dejavnosti Azorov so kmetijstvo (vinogradništvo), ribištvo in turizem, na skupni površini 2.333 kvadratnih kilometrov pa živi 250 tisoč prebivalcev. Podnebje na Azorih je za tako severno lokacijo zelo blago, zaradi vpliva morja so temperature med letom med 16 in 25 ° C, odvisno od letnega časa. Prav tako je na splošno mokro in oblačno. Arhitektura je v stilu filma 101 dalmatinec, stavbe in ograje so grajene pretežno iz črnih kamnin z belim vezivom.
Potovanje v korona časih je adrenalinsko v več pogledih. Poleg obveznega negativnega PCR testa, ki mora biti v pisni obliki in tujem jeziku, seveda ga je treba narediti čim kasneje, ker velja 72 ur, je potreben poseben obrazec za vstop v Italijo, pa spletna prijava prihoda na Azore, z vsemi osebnimi podatki, kajti ponovno PCR testiranje sledi šesti dan po prihodu. Če bi bil izid tam pozitiven, podaljšano bivanje na Azorih časti njihova vlada. Zaradi domačih omejitev agencija ne sme organizirati skupinskega prevoza. Seveda ta pravila veljajo le do tedaj, ko se spremenijo. Pri prečkanju treh držav in neusklajeni politiki evropskih držav glede veljavnosti testov in pravil tranzita je to mnogoplasten problem. Vsem tem izzivom navkljub je bilo na milanski Malpensi tisti petek ob devetih poleg vodiča Senada zbranih 15 popotnikov, željnih azorskih treking avantur.
Kakšnih dodatnih zapletov tam ni bilo. Pokazali smo negativne teste, da so nas spustili na letalo; nato smo šli mimo dodatne kontrole, kjer so hoteli obrazec za prehod Italije, ampak če bi jim pokazala poročni list, bi ravno tako prišla skozi. Po dveh poletih, vsak je trajal dve uri in pol, smo preko Lizbone pristali na otoku Faial. Imeli smo adrenalinski prilet, šele v drugem poskusu smo med vetrom in valovi na kratki pisti uspeli pristati; in to ob spremljavi kričeče Italijanke, sklenjenih rokah bolj poduhovljenih potnikov ter bolj ali manj opazni nervozi ostalih. Aplavz je bil glasen in spontan.
Po najemu štirih avtov smo se odpeljali v prestolnico otoka Horto, skozi kapljice večernega dežja in ob izraziti dvojni mavrici, ki nas je spremljala vso pot. Noge smo si po celodnevnem potovanju pretegnili ob sprehodu po obmorskem mestu, večer pa zaključili v restavraciji Portugalca, ki je dvakrat obplul svet, in prešerni nazdravili dejstvu, da smo na dopustu.
Ena sopotnica je našo družbo že prvi dan zamenjala za sobo v lokalni bolnišnici, ker si je na jutranjem pohodu poškodovala koleno. Ostali smo se povzpeli do razgledne panoramske točke nad Horto, ki leži med dvema vulkanoma in dvema zalivoma ter zavili na kavo v Peter’s Cafe. Tam nismo srečali nobenega jadralca, ki bi iskal ali delil koristne informacije za prečkanje Atlantika, čeprav so barviti grafiti na pomolih Horte del rituala preživelih jadralcev. Kraj je (bil) namreč pomemben prav zaradi svoje strateške lokacije, saj je oddaljen cca 2.600 km od kanadske in 1.800 km od portugalske obale. Tudi prvi telekomunikacijski kabli med Ameriko in Evropo so imeli svoje vozlišče tu, kjer je zdaj mestna plaža, včasih pa je bila klavnica kitov. Sledila je vožnja do rta Capelinhos, ki ga je oblikoval izbruh podvodnega ognjenika leta 1957 in otoku dodal nekaj kvadratnih kilometrov novega ozemlja. To turistom prodajajo kot »najbolj zahoden in najmlajši del Evrope«. Jaz bi dodala tudi »najbolj vetroven«, saj smo pri sprehodu med vulkanskimi klobučki pošteno začutili moč narave (maske smo si nadeli zaradi peska, ne zaradi covida; sončna očala pa iz istega razloga, manj zaradi sonca). Ogledali smo si nekdaj delujoči svetilnik, ki ga je zasul vulkanski prah in je preurejen v nazoren muzej, ki prikazuje vulkanske dejavnosti na Azorih. Sledila je še vožnja proti notranjosti, do osrednje kaldere, ki je vulkanski krater premera dveh kilometrov. Prišli smo v tako gost oblak, da nismo videli popolnoma nič, zato smo se odpeljali nazaj proti Horti in ob poti uživali v pogledih na številne stožce, vse ostanke vulkanske preteklosti. Še ena lokalna gostilna, še ena odlična morska pojedina, tokrat je bilo užitno tudi vino.
Zaradi zgodnjega jutranjega trajekta na otok Pico smo v zadrego spravili svoje gostitelje. Dogovorjeni smo bili za zgodnji zajtrk, a ker se nihče ni prikazal, smo si postregli kar sami. Sledila je še prigoda s Senadovim nahrbtnikom, kot v filmu: pozabil ga je v avtu, ki smo ga prejšnji dan vrnili v izposojevalnico. Medtem ko je telefonsko urejal, kako bi prišel do njega, je na trajektu, s katerim smo pluli na Pico, Marko opazil ta isti avto. En žvižg in en šprint – in Senad je imel svoj nahrbtnik spet na svojem hrbtu.
Otok Pico je ime dobil po vulkanu Pico, ki je s svojimi 2.351 metri višine najvišji vrh Portugalske. Obiskali smo podzemno jamo, ki je v resnici več kilometrski lavin tunel v ohlajeni magmi. Naš ogled je bil dolg le nekaj sto metrov, vendar je vodička vsak lavin zavoj, vsak kapnik in vsak lišaj komentirala s tako strastjo, da je ogled trajal več kot eno uro, vključno z minuto tišine in teme, ko smo ugasnili vsak svojo svetilko (električne razsvetljave ni). Smo pa v jami takoj opazili buteljke, ki jih lokalni pridelovalci starajo v temnem okolju s stalno temperaturo in vlago. Vinogradništvo je na otoku vse prej kot preprosto; zaradi magmatskih kamnin, ki so porozne, problem predstavljata tako zemlja kot voda, dodaten izziv pa so vetrovi, zato so nasadi vinske trte zaščiteni s kamnitimi ograjami in spadajo v UNESCO-vo kulturno dediščino. Njihova pretežno bela vina smo degustirali v lokalni vinski kleti, potem ko smo si prej ogledali muzej vinogradništva. Otok nam je postregel tudi z »dih jemajočo otoško transverzalo vulkanskih jezerc« s pogledi na vrh vulkana Pico. Pobočje je prekrito z živo zelenimi pašniki in vsakodnevno meglico, čudovitimi razgledi na sosednji otok Sao Jorge, na številna jezera med ščitastimi vulkani in na južno stran otoka. V najstarejši vasi Lajes smo obiskali nekdanjo klavnico kitov, saj je bil kitolov za prebivalstvo poleg vinogradništva druga najpomembnejša panoga. Pri tem je sodelovala skoraj vsa vas, vsak je imel svoj vlogo, proces je bil jasno postavljen in je z današnjega stališča krut, a dejstvo je, da so otočani od nečesa morali živeti. Ubili so enega do dva kita na teden, kar je komaj omembe vredno v primerjavi z masovnimi poboji kitolovk. V muzeju je na ogled pretresljiv dokumentarec iz leta 1970, ki zelo nazorno prikazuje življenjski utrip vasi. Kitolov je na Azorih oz. na Portugalskem prepovedan od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, zadnjega kita naj bi ubili leta 1987. Se je pa zato zelo razvila dejavnost opazovanja kitov; tudi tu smo imeli strastno in navdušeno vodičko, ki je bila vsa iz sebe, ko smo poleg kitov glavačev, ki so stalni prebivalci azorskega morja, srečali tudi kita grbavca. V malem zodiaku smo mu sledili ter opazovali njegove čudovito dolge plavuti, poslušali njegovo petje ter bili deležni njegovega pozdrava, ko nam je, prav na naš zadnji dan, pomahal z repom.
Ko je prišel na vrsto pohodni dan, smo imeli dve možnosti: hribovski navdušenci so osvojili vrh vulkana Pico, od koder se jim je kljub stalno prisotnim oblakom odprl čudovit pogled na krater ter bližnjo in daljno okolico. Večina je izbrala treking izlet na sosednji otok Sao Jorge, kjer smo si privoščili eno od številnih odličnih in poceni jutranjih kavic. Jutro nam je razvedril lokalni ribič, ki so mu hlače zadaj zlezle konkretno pod pas, potem pa smo se odpeljali do začetne treking točke približno 600 metrov nad morjem, od koder smo se skozi bujno rastje spuščali proti obali in lagunam. Ob poti smo opazovali divji ingver, aloe vero, kano in številne druge rastline ter urejali logistiko za sredino testiranje, kamor so nas po telefonu vabile skrbne koordinatorke cepljenja turistov. Na dobri polovici poti nas je čakalo kosilo, najmehkejša govedina s krompirjem ali tuna z zelenjavo, še malo vzpona za boljši razgled na razpenjeni ocean, pa turkizno zeleni lišaji za lepši kontrast na fotkah. Za konec pohodnega dne smo se okopali v morju, v naravnih lavnih bazenih ob slikovitih črnih formacijah. O temperaturi ne bi razpravljali; bilo je poživljajoče!
Interni let na otok Sao Miguel je bil miren. Po treh samotnih otokih naj bi tu, na največjem, vseeno začutili tudi turistični utrip. Ampak smo prileteli v »protikoronske ukrepe«: policijsko uro od 20h do 5h, zaprte lokale, omejeno odprte trgovine. Večer smo po okusni večerji preživeli v študentskem stilu: v hotelskem salonu ob buteljkah iz bližnje trgovine.
Na severnem del otoka v okolici mesta Ribeira Grande so edine evropske plantaže čaja. Ogledali smo si njegovo organsko pridelavo, ga degustirali in nakupili darila za domače ter se sprehodili med nasadi čajnih grmov. Vračali smo se skozi gozd japonskih ceder in orjaških praproti ter ob poti videli neštete hortenzije, ki v času cvetenja otok pobarvajo v modro. Najlepša azorska plaža me ni prepričala. Valovi so se divje zaganjali v obalo, med njimi so bile posejane robate skalne skulpture – če te vanje butne val, tako srečanje ne more biti prijetno. Na plaži so bile posejane nenavadne tvorbe, ki smo jih prepoznali kot portugalske ladjice, izjemno strupeno vrsto meduz, ki so za človeka lahko usodne. Testiranje v dogovorjenem šotoru ob predpisanem času je bilo izvedeno hitro in profesionalno, 15 negativnih rezultatov v štirih jezikih pa še isti večer v naših elektronskih nabiralnikih. Vsaj ena tolažba ob dejstvu, da je slovenska vlada Azore isti dan uvrstila na rdečo listo.
Za češnjo na torti dneva je poskrbela divja plaža ob jezeru Fogo, kamor smo se spustili po eni in dvignili po drugi poti, vmes zmotili mir jate galebov ter ob povratku občudovali razgibane kraterske oblike in barvne odtenke oddaljujočega se jezera. Surferji na bližnji plaži niso imeli svojega dne.
V sončnem dnevu smo se sprehodili po azorski »dolini sedmerih jezer« in nadaljevali z naslednjo zbirko slikovitih vulkanskih jezer. Izstopala je razgledna točka Vista do Rei s petičnim hotelom, ki je zaradi pomanjkanja turistov propadel le malo po tem, ko je dobil nagrado za najprestižnejši hotel na Azorih, in s čudovitimi razgledi na ugasli krater Sete Cidades. Tu je bilo veliko zabave ob opazovanju štirih brezhibno urejenih mladenk, ki so pozirale v nezgrešljivih pozah za instagram. Ogromni krater ima dve povezani jezeri, od katerih je eno modre in drugo zelene barve. Spustili smo se v njegovo notranjost do vasice ob jezeru in pot nadaljevali do skrajne zahodne točke otoka Ponta do Escalvado, kjer smo se osvežili v naravnih bazenčkih oceana. Ti so bili zaradi podvodnih geotermalnih virov bistveno toplejši kot prvi. Skupinsko popoldansko siesto smo si privoščili na toplih črnih kamninah, za uspavanko je v ozadju poskrbel kar Atlantski ocean.
Zadnje dejanje azorske izkušnje je potekalo v nekdanji prestolnici Vila Franca do Campo, kjer smo se srečali s fumarolami in sulfatarami ter obiskali botanični park Terra Nostra s številni rastlinami z vsega sveta in se okopali v zdravilnih vrelcih sicer precej sumljivega izgleda. Tako kot prvi dan je tudi čisto na koncu padlo nekaj dežnih kapelj, kar je bil naš edini dež na otokih, kjer so padavine stalnica.
Tudi povratek je bil adrenalinski. Zapletlo se je že pri prvi prijavi na let. Kje so rezultati PCR testov, kje so obrazci? Tokrat drugačni formularji, eni za stevarda in drugi za policaje. Uspešno smo odslalomirali skozi vsa pravila, izjeme, kontrole in skozi gost dež na Fernetičih privriskali na sončno stran Alp.
Azorske vtise bi lahko strnila takole: dneve smo preživljali med lišaji in bazaltnimi prodniki, ob bučanju Atlantika in dehtenju divjega ingverja, ob sprehodih po vulkanskih kalderah in občudovanju tisočih odtenkov zelene, da ne omenjam številnih najlepših pogledov na najlepša jezera. Na mizi so bile morske in druge lokalne dobrote ter portugalsko vino. Ekipa je bila simpatična in urejena, program bogat in zanimiv, vodič pa enkraten z blagodejnim vplivom v nepredvidljivih razmerah. Azori so za ljubitelje narave in trekinga nepogrešljiva počitniška destinacija.