Moj Olimpos 2020
List iz potovalnega dnevnika
Piše: Vesna Selan
Zgodilo se je nepričakovano, kot se zgodijo vse najlepše stvari. V sredo sva se odločila, da v petek letiva z Dunaja v Antalijo. Nazaj naj bi prišla dva tedna kasneje, a so počitnice kar trajale in trajale. In trajajo še danes. Sprva sem se počutila kot ubežnik domači situaciji, a se je sivina kmalu umaknila sreči, spontanosti in sproščenosti.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zaživela sem svoje sanje. Tisto, o čemur sem brala in sanjarila, se je uresničilo. Umaknilo se je vse, kar me oddaljuje od mene. Ostal je le čas brez zahtev in pričakovanj – dovolj je bilo le, da SEM. Biti. Zgolj biti. To je vse.
Okolje je dalo okvir globokemu doživljanju – prvobitno, prvinsko, pristno turško podeželje ob Sredozemskem morju, s pridihom antike. Hudourniška soteska, kjer se rečica izliva v morje tako, da ponikne ob prodnati plaži in se združi z morjem kot podvodni sladki mrzli izvir. Sladka mrzla voda potem lebdi v zgornjih plasteh morja in prijetno osvežuje – saj je oktobra voda topla tako kot pri nas poleti. Vonj po borovcih in mediteranskem rastju omamlja in poglablja, mogočni borovci na gosto rastejo po pobočjih okoliških gora. V daljavi se mi pogled ustavi na Olimpu, visoki gori, kjer sem in tja lebdi oblaček ali pa se njen vrh kopa v rumenem soncu. V antičnem mestu Olimpos so pred davnimi časi živeli Likijci, pluli so, trgovali, in za sabo pustili sledi svojih bivališč, teatra in poslednjih počivališč. Posebno mesto v tej antični sceni pa ima zame rečno trsje, ki nežno plapola v vetru, ko se približujem plaži, in dodaja k mehki čarobnosti.
Domačini so sprejemajoči, topli, srčni ljudje, njihova prijaznost dodaja k doživljanju dežele. Turška kultura, turška glasba, turška hrana, zven turškega jezika, iskrice v očeh – vsa ta drugačnost me spočije, me sprosti, še meni se zasvetijo iskrice v očeh, še jaz pogledam na življenje s perspektive »inshallah« in »masallah«. Všeč mi je »yavas, yavas« – počasi, počasi … Smo že pozabili, da se tudi počasi daleč pride?
Struktura dneva se je oblikovala sama po sebi glede na ritem menjavanja dneva in noči, glede na to, ali je pihal veter, sijalo sonce ali padal dež. Uskladila sem se s svojim notranjim ritmom in ritmom narave. Posebej čarobna so jutra, ko se – ne da bi za to moral človek karkoli narediti – pojavi nov dan. V svežini porajajočega se dneva se rojevajo najmočnejša spoznanja.
Že od nekdaj rada sanjam, si sanje zapomnim in zjutraj dojamem njihovo sporočilo. Na teh počitnicah pa se je zgodil preskok – ne le, da sem sanje doživljala močneje kot prej – zdaj se sredi sanj lahko zbudim in se odločim, kako jih želim sanjati naprej. O, zdaj tako uredim še življenje. O tem sanjarijo sanjalci. 😊
Polna luna je spodbudila notranje moči, da sem se začutila lahkotno, prešerne volje, odprtega srca. Zdaj vse to prelivam v domači svet. To je zame pravi smisel potovanj, zato potujem. Da vsakič, ko kam grem, zajamem navdih, se napolnim z njim, ga prinesem domov in z njim obogatim domače življenje in življenja mojih bližnjih.
Ritmi turške glasbe prebudijo plesalko v meni, spregovorijo moji duši, ki se želi izraziti skozi gib. Orientalski ples je čuten, skrivnosten, zapeljiv, izrazen! Kar samo me potegne v zamaknjenost, včasih v derviško vrtenje, telo sledi ritmu in melodija me popelje v ples. Občutim srečo, občutim lahkotnost bivanja, občutim sebe … Te občutke prenesem v svet, naj cel svet zavalovi v ritmu radosti.
Na kaj lahko vplivam in na kaj ne? To razlikovanje je zdaj še pomembnejše. Za kaj sem odgovorna in za kaj ne? Kaj me prazni in kaj me polni? Kako sem lahko jaz najboljša jaz? Da poskrbim za to, da sem prisotna, budna, v stiku s sabo in okoljem, da si uredim svoj notranji in zunanji svet, tako da je bivanje smiselno, izpolnjujoče in v dobro vseh. V Ljubezni. To je moja odgovornost.
Domov prinesem osveženo sebe, da osvežim domači svet. Jaz sem tista, ki nadziram, kaj vnesem vase in česa ne – od hrane do novic. Vpliv imam na svoje misli. Izberem tisto, kar me gradi in opustim tisto, kar me ruši. Raje berem knjigo kot pompozne novice. Raje se posladkam z granatnim jabolkom kot z umetnim piškotom. Raje grem zgodaj spat in se zbudim spočita. Raje se zjutraj razmigam, se nadiham jutranje svežine in poskrbim za notranje ravnotežje – kot da planem v aktivnost in izgubim stik s svojim namenom.
Počitnice v Olimposu so okrepile življenjsko energijo in prebudile otroka v meni: plavanje v visokih valovih, drobljenje korakov po likijskih poteh, plezanje po skalah, igranje s pisanimi kamni na plaži, plavanje v špilje, občudovanje mavrice, »letenje« z mavričnim sarongom, lebdenje v viseči mreži, uživanje ob ognju in glasbi v osrčju Kadirjevih hišk na drevesih, sedenje ob mizi po turško in razvajanje brbončic z merčimek čorbo, sveže pečeno ribo in slastno solato – vse to so neprecenljivi trenutki izkušanja turškega »tukaj in zdaj«.
Hvaležna.
Vas zamika – »ooo, jaz bi tudi …«?
Zakaj pa ne. Z nekaj sreče: Novoletni Olimpos