Od Faraonov do Beduinov

Puščavska pravljica

Piše: sopotnica Darinka Delak  

Potovalne zgodbe nas povezujejo. Prepletajo sopotnike in dežele, v katerih pravljico vstopamo. Tudi tokrat je bilo tako: že pred vzletom na letališču so med nami preskočile iskrice, ki so se kasneje globoko zapisale v skupno faraonsko in puščavsko zgodbo in jo tesno zvezale v trdni vozel prijateljstva. Zapisali smo 25. oktober 2019 in vstopili v teater mogočne civilizacije starega Egipta. Naj se Oskarjeva pravljica 1001 noči začne zdaj in tu, v veličastni deželi.

Zapišem svoj prvi korak in že me objame duh starodavnih časov. V mislih si naslikam podobo stare Aleksandrije, prestižnega obmorskega mesta, ki so ga krasile prelepe stavbe, ogromno pristanišče in ulice polne ljudi. Mesto žubori v gibanju in vrvežu: barvne palete blaga, začimb in raznih izdelkov se prepletajo pod rokami trgovcev, ki vabijo v svoje male trgovinice. Mesto varuje čvrsta utrdba, citadela, ki je stoletja zagotavljala obrambo pred vpadi osvajalcev. To filozofsko mesto danes krasi prečudovita aleksandrijska knjižnica, zgrajena v več nadstropjih, ki se preko steklene barvne kritine pod določenim kotom padca sončne svetlobe v notranjosti obarva in prelije s svetlobo. Bralcem nudi mir in podporo, v sebi pa skriva mogočne zapise in vrednost stare kulture.

Že hitimo po delno puščavski pokrajini do mogočnega mesta Kaira, ki se nezadržno širi. Zaplavamo v množici vozil: sami si krojijo število pasov in nemogoče je, da bi tu sploh vladal red. Tuk-tuk tu, kombi bus tam, kočija spet tu, ljudje skačejo med avtomobili, da lahko pridejo na drugo stran ceste, hupanje tu, hupanje tam … Naš prvi vtis je, da smo prišli v noro mesto. Kljub vsemu gre vse tako, kot je prav. Super so, prav lepo jih je opazovati, kako jim vse to gibanje z lahkoto uspeva.

Trenutek ujet v večnost in utrip mogočnega velemesta – v pisanem vrvežu ljudi, avtomobilov, barvnih trgovinic in uličnih prodajalcev. Vse se spontano in z mehkobo prepleta med seboj. Vendar je vsa barvitost, spretnost in iznajdljivost trgovcev najbolj izrazita na slovitem islamskem bazarju Khan el-Khalili. Tam zvečer vse oživi in občutek dobim, kot da je vse mesto na uličicah in živopisnemu vrvežu ni ne konca ne kraja. Ko za trenutek obstanem, se vprašam, kje sploh sem. Valovim z gručo ljudi, vsak izmed nas izžareva svojo podobo in v njej skrito zgodbo o življenju in preživetju v tem milijonskem velemestu.

Babilonsko mesto nas preseneti še s številnimi minareti, s prečudovito Mohamedovo mošejo, z mogočnim bogastvom egipčanske civilizacije ter z zakladi takratnega časa, zbranimi v velikem muzeju, ki ga krasi Tutankamonova zlata maska.

To pa še ni vse.

Nedaleč od hitrorastočega mesta v Gizi nas pričakajo. V zgodnjem jutru med igro oblakov na nebu, kot že toliko let poprej: PIRAMIDE, tihe, mogočne in veličastne. Samo so. Zavite so v skrivnost takratnega časa in njih nastajanja. Že tisočletja ponosno kraljujejo in pojejo hvalnico Zemlji in Univerzumu. Njih energija jih ščiti in varuje, da lažje kljubujejo dogajanju okoli njih. Saj časa za njih obstoj NI, preprosto samo so.

Ko jih oči v navdušenju objamejo, nekje v globini sebe začutim njihovo moč in veličino, ki jo izžarevajo s svojo koničasto podobo. Zdi se, kot da bi hotele poleteti vse više in više proti nebu. Lahko se jim samo priklonim: prečudovite ste. Vsa mistika starega Egipta je skrita v piramidah iz Gize, zato še vedno burijo duhove o moči simbolov in o načinu nastanka. Vprašanja se porajajo mnogim obiskovalcem, znanstvenikom in arheologom. One pa ostajajo tam, tihe in skrivnostne, čeprav se že stoletja okoli njih zgrinjajo množice ljudi in se jim mesto Kairo, ki se z neverjetno hitrostjo širi, že približuje in bo verjetno v prihodnosti zakril to lepoto in njih podobo, objeto v morju peska, sredi prečudovite neskončne puščave. Pogled mi tiho zdrsi še do sfinge pod njimi, ki je mogočno prisotna kot nekakšen varuh takratne civilizacije.

Duh starega Egipta nas tiho in nežno prime za roko. Ovije nas v tančico skrivnostnega časa faraonov in nas popelje na nove poti, k novim zgodbam. V taktu spalnika že drvimo po neskončni puščavski pokrajini vse globje in globje v deželo. Vso pot nas spremlja ena in edina še živeča faraonka, kraljica vseh kraljic, v neverjetno lepi modri obleki, lesketajoči se v jutranjem soncu: veličastna reka Nil. Tiho in mogočno kraljuje deželi, kljubuje puščavi ter nudi preživetje mnogim. Spreminjajoča se pokrajina obarvana v odtenke in kontraste barv: od rjavkaste zemlje, do zelenih palm in trav, pa v ozadju do zlatega peska. Mimo nas bežijo vasice in ljudje, vsakodnevno vpeti v ritem življenja, ki jim ga nudi lepotica, reka Nil.

Žvižg, vlak se ustavi, vstopimo v Nubijsko mesto Asuan, v čisto drug svet. Tu so se prepletale karavanske poti in sklepale kupčije z zlatom, začimbami, kadili in dišavami. Trgovsko mesto, ki se še danes bohoti z enim največjih bazarjev v Egiptu in tu nas v svoj objem vzame mama Afrika. Trdno in hkrati nežno nas skozi dih jemajočo lepoto puščave popelje v nove faraonske zgodbe, vse do sudanske meje in daleč do doline kraljev, v mesto Luksor. Duša se izgubi v neskončnosti puščave, pogled ujame pojav fatamorgane. Mama Afrika nas vodi do bogastva neverjetno dobro ohranjenih ostankov templjev in grobnic takratnih faraonov, s prečudovitimi zidnimi poslikavami, hieroglifi, sfingami in mogočnimi obeliski ter dvoranami posejanimi s stebri, ki kot nema priča prikazujejo takratno življenje vladarjev, njihove vzpone in padce. Ob tej veličini me misel popelje v nezavedno, tisočletja nazaj, med mite in legende zavite v tančico skrivnosti, pa vendar z mogočno zgodbo faraonskih časov vladanja, vojnih pohodov in osvajanja, do pretkanih zarot pa tja do življenja preprostih ljudi.

Ob vsej tej veličastnosti in pomnikom, ki nam jih je pustila staroegipčanska civilizacija, se vprašam: vse to stoji že tisočletja, občudujemo in čudimo se, sprašujemo se, kako je nastalo in ali je bilo to sploh možno? Pa vendar je tu, za nas, da se čudimo naši majhnosti. Sprašujem se: kaj pa bo naša civilizacija pustila za seboj? Kaj bodo lahko naši zanamci raziskovali, odkrivali in občudovali od vseh naših dosežkov? Kaj bomo lepega zapustili človeštvu?

Pot nas popelje v nubijsko vasico, ki leži v puščavskem pesku, v bližini reke Nil, med preproste in tople ljudi, med male pisane hišice, ki se v živih barvah razkazujejo v jutranjem soncu, spet druge pa nakazujejo bogastvo svojega večletnega obstoja stare Nubijske gradnje. Na malem tovornjaku stisnjena gruča otrok, ki smeje opazujejo in plašno dvigajo ročico v pozdrav, njihova usta se raztezajo v prikrit nasmeh, njih oči pa so tako igrive, iskrive, radovedne in rahlo nagajive. Pomaham jim v pozdrav. Oči zažarijo in nasmeh se razširi.

Spet drugi domačini hitijo v svoje trgovinice ali male obrtne delavnice, da ne bi slučajno zamudili naš mimohod, da bi nam lahko ponosno in z nasmehom na ustih ponudili svoje izdelke. Pridih naše civilizacije se že počasi vpleta v njihovo življenje. Pristnost v pogledih Nubijcev izgublja svojo moč, v množici vse pogosteje prihajajočih turistov.

Postanem za hip, pogled mi objame vse, kar lahko doseže ta hip. Afrika, še vedno skrivnostna, tiha in lepa. Čudovita si.

Objame nas reka Nil, ki tiho vlada. Na blazinah feluke z vetrom v jadrih komaj slišno drsimo po gladini in občudujemo neskončno lepoto, mir in modrino. V daljavi se z očmi poigrava barvitost prepletena v neverjetnih kontrastih dežele, od čiste modrine, do zelenja ob reki, le nekaj korakov stran pa se že strmo dviga puščava. Po celodnevnem predajanju njenim lepotam nas nežno zaziba v spanec in objame nas mir »Nilske noči«.

Zbudim se v jutro. Pogled mi onemi. Vse okrog mene le mir in tišina, še reka se ne premakne in daje občutek kot da spi. Zdi se, kot da je vsa narava obstala, kot da je čista nirvana. Le tam v daljavi se prav tiho, mehko in nežno prebuja nov dan in narava se obarva v odtenkih vzhajajočega sonca. Čutim popolno predanost in harmonijo. Tih vzdih v sebi….VAUUU…..kako čudovito! Obstanem in nemo opazujem, ne upam si odtegniti pogleda od te lepote, od mehkobe jutranjega dne, kot da bi jo hotela za zmeraj vtisniti v spomin. In ko mi le uspe, počasi vdihnem in Ona, kot da me je slišala, z globokim vzdihom razpre roke in s prvimi žarki sonca prebudi vso naravo. Vse zadrhti in oživi. NOV DAN, ujet v trenutek lepote.

Težko se poslovim od starega Egipta, saj imam občutek, da skriva veliko več zgodb, kot nam jih je razkril. Morda več kdaj drugič. Kdo ve.

Odpravljamo se na Sinaj, v puščavsko pravljico, med beduine. Naj se nova zgodba začne! Ob vstopu v beduinski kamp, ob pogledu na prebivalce puščave, mi srce zaigra. Kaj se tu skriva zame? Najprej gremo do čudovito ohranjenega samostana, do zgradbe obdane z obzidjem, skrite pod Sinajskimi gorami, ki v svojih nedrjih hrani mistiko in bogastvo preteklega časa, do veličastne zbirke verskih rokopisov v različnih jezikih in starodavnih ikon. Doživljam veličino, objeto v tišino gora.

Vzpon na Mojzesovo goro spremljajo pogledi na razgibano gorovje vse naokrog, obarvano s prelivanjem barv zahajajočega sonca. Ob spustu nam pot osvetljuje veličastno nebo, čigar temno obleko krasijo in osvetljujejo lesketajoče se zvezde in ponosna gospa luna.

Puščava. Tiha, mirna, veličastna. Samo si. Nudiš nam toploto in prevzamejo nas mogočne sipine, očem nedostopne puščavske ravnice ter divja razgibanost pokrajine, ki se bohoti s prečudovitimi hudourniškimi kanjoni. Pogled se vname ob paleti barv vulkanskih kamnin, ki v objemu peska izražajo svojo lepoto, čarovnijo in umetnost narave. Z domišljijo neverjetne oblike goratih predelov prikazujejo podobo tako živali kot ljudi. Pogled mi obstane na steni, ki pokončno stoji z izklesano ravno površino – kot da bi komaj čakala, da nekdo nanjo zapiše nove modrosti, morda deset zapovedi časa, ki ga živimo tu in zdaj.

Ob doživljanju lepote v neskončni tišini puščave, ki me na hitro osvoji in me ne izpusti, se v nekem trenutku ob puščavskem ognju s pogledom uprtim v zvezdno nebo ob opazovanju utrinkov globoko v meni zbudi spoznanje: da, tu me čaka, moja nekdaj nedokončana puščavska pravljica. V soju ognja opazujem beduine, kako preprosti so in nasmejani, polni zgodb, zliti s svojo deželo. V sebi nosijo bogato znanje in modrost.

Trenutek – kot da se je ustavil čas. Neizmerna spokojnost noči najprej objame gore, nato se tiho spusti do puščave in z nežnim dotikom roke objame še mene. Preplavi me občutek, kot da me je nebo v svojem naročju poneslo tja daleč med zvezde, da z njimi zaplešem in zapojem. Nepojmljivo lepo mi je pri srcu. Sedim in se zibam v sozvočju narave, žareče princese mi pojejo prečudovite uspavanke. Še luna si privzdigne in naravna svojo obleko in se zaziba z njimi.

Plešejo in plešejo … pojejo in pojejo … vse dokler iz daljave ne začutijo nežnega drgetanja in komaj slišen vzdih prebujajočega dne v zarisovanju barv vzhajajočega sonca. S poklonom naravi me spustijo in položijo na pesek sredi puščave. Objamejo me prvi žarki sonca.

Kako lepa in čarobna je puščavska noč v siju milijonov zvezd.

Kako lepa in čudovita je puščava, njena spokojnost, mir in tišina.

Živost narave je skrita v morju peska, ki mi kar zbeži med prsti.

Kaj bi tu še dodali? Naša zgodba starodavnega Egipta se je globoko zapisala v srca sopotnikov. Vsak zase je vstopil v potovalno gledališče in odigral svojo zgodbo. Vase smo shranili slike dežele, njene lepote, bogastva in preprostost ljudi. Med nami so se spletle nevidne vezi, ki nas bodo še dolgo bogatile.

Vse se enkrat konča. Težko se je iz puščavskega miru spet umestiti v tokove današnje družbe. Občutek imam, kot da bi prišla iz nekega drugega časa. Še enkrat hvala za odlično družbo, dragi sopotniki, za ves smeh in našo faraonsko zgodbo. Brez vas je ne bi bilo.

Do ponovnega snidenja! Salam alejkum!

Vaša sopotnica Darinka Delak