JEZERO AJRDARKUL in puščavska pravljica
Piše vodnik: Saša Hribar
Uzbekistan je celinska država v osrednji Aziji katere 80% ozemlja pokriva puščava. Tukaj se je med mogočnima rekama Amu Darja in Sir Darja tisočletja vila znamenita svilena cesta ob kateri so nastala mogočna pravljična mesta. Na našem potovanju smo obiskali Hivo in Buharo. Karavane so za teh nekaj več kot 450 kilometrov porabile mesec dni časa. Mi pa smo, kljub žgočemu soncu, veselo potovali v udobju klimatiziranega avtobusa proti še tretjemu mestu, enemu od vrhuncev potovanja, znamenitemu Samarkandu. Na poti skozi neskončno rdečo puščavo Kizil Kum smo naredili poživljajoči ovinek do čudovitega turkiznega jezera sredi puščave. Prekrasna oaza sredi peska nas je presenetila s svojim prostranstvom, neokrnjeno naravo in spokojnostjo.
Jezero Ajdarkul je eno izmed treh na tem območju. Nastalo je kot splet okoliščin, naravne nesreče in neposrečenega planiranja v času Sovjetske Zveze. Do sredine prejšnjega stoletja so bile na tem mestu soline, kjer se je spomladi sicer nabralo nekaj vode, ampak je le-ta izhlapela tekom vročega poletja. V začetku 60 let prejšnjega stoletja so zajezili reko Sir Darjo in istočasno naredili tudi jez za namakanje. Rezervoar vode je imel zapornice za nadzor gladine vode in pretoka. V 1969 je prišlo do hudih poplav, zaradi česar so morali odpreti zapornice, ker je bil jez premajhen za tako veliko količino vode. In tako so nastala jezera. Ajdarkul pokriva ozemlje okoli 3000 km2. Dolgo je 250 km in široko do 15 km. Zaradi izsuševanja Aralskega morja je že največje jezero v Uzbekistanu. Njegova neokrnjena narava ima velik potencial za turizem. Obočje jezera je redko naseljeno, v njegovi okolici živi okoli 35 družin oziroma 2000 ljudi. Domačini se po večini ukvarjajo z ribolovom. Lovijo predvsem krape, some in ščuke. Na leto ulovijo med 500 in 2000 ton.
Odpeljali smo se naravnost do jezera in samotne peščene plaže, kjer nas je pričakalo nekaj ležalnikov s senčniki. Voda je bila ravno prav hladna, da nas je po dolgem vročem dnevu prijetno ohladila. Prav malo je bilo junakov, ki so se uprli hladni modrini in ostali suhi na obali.
Sledila je kratka vožnja do našega prenočišča, ki je bilo prav tako nekaj posebnega. Prespali smo v puščavi pod tisočerimi zvezdami v tradicionalnih bivališčih nomadov, v jurtah. Dan se je že prevesil v večer, ko nas je pred večerjo čakala še ena zanimiva dogodivščina, ježa z dvogrbimi kamelami. Simpatične puščavske kraljice so izredno dobro prilagojene na tipično celinsko podnebje, na velika temperaturna nihanja (od -40 do +40° C) ter velike višinske razlike. Znane so po tem, da lahko več dni zdržijo brez vode. Izgubo tekočine nadomestijo, ko je voda spet na voljo in jo lahko v desetih minutah popijejo tudi več kot 100 litrov. Na svileni cesti so jih uporabljali predvsem za nošnjo tovora, saj so lahko nosile do 250 kilogramov naenkrat.
Vsi, ki se niso želeli preizkusiti v ježi kamel, so se lahko sprehodili na bližnjo sipino za opazovanje že kar kičastega sončnega zahoda. Takšnega, ki ga lahko uprizori le puščava. Kljub temu, da smo bili v Uzbekistanu so nas gostili Kazaki, ki tako kot preostali narodi osrednje Azije slovijo po svoji gostoljubnosti in prijaznosti. Pripravili so nam tradicionalno obilno večerjo in za presenečenje zaigrali še tradicionalno glasbo ob tabornem ognju. Druženje in obujanje dnevnih dogodivščin je trajalo pozno v noč …
Naslednje jutro smo se vsi polni energije, lepih vtisov in dobre volje odpravili proti 50 kilometrov oddaljenem mestu Nurata, ki naj bi ga ustanovil sam Aleksander Veliki, ampak to je pa že druga zgodba, tako da … 😉