Šanghaj – mesto luči
Peking ima svojo zgodovino. Šanghaj ima svojo prihodnost. Največje kitajsko mesto raste v vse smeri, najbolj opazna je tista navzgor. Navzgor silijo vse številke, število dnevnih priseljencev, število novih milijonarjev, število metrov in metrov nebotičnikov, in da ne pozabim, število luči. 
Na glavni nakupovalni ulici se neonski napisi tepejo med seboj za zračni prostor, pismenke utripajo v vse močnejših barvah. Komur ulica ni dovolj barvita, naj se pelje z vlakcem skozi svetlobni tunel pod reko Huangpo, kjer bo predstava luči in laserjev zagotovo zadovoljila zenice. Kitajci imajo radi luči, imajo radi barve in imajo radi iluzijo. Ta je najlepša ponoči. In če se takrat sprehajate po nabrežju Bunda, uzrete kitajsko prihodnost: na drugi strani reke se dvigujejo ene najvišjih stolpnic na svetu, rdeče žarijo krogle Bisernega stolpa, simbola mesta, zlato se blešči krona stolpnice Jin Mao, okrog odprtine novega najvišjega nebotičnika na Kitajskem, skoraj 500 m visokega SWFC, pa utripajo drobne luči kot diamanti.
Potomci zmaja
Kitajski legendarni cesar Huang Di se je po smrti dvignil v nebo in poistovetil z zmajem, svojim emblemom. Postal je nesmrten. Kitajci smatrajo Huang Dija za svojega prednika in sebe za zmajeve potomce. 
Kakšen strašen narod! Toda Evropejci gledamo na zmaje povsem drugače kot Kitajci. Naši zmaji so zli, bruhajo ogenj in se jih bojimo. Kitajski zmaj pa je dober, prinaša deževje in blaginjo. Zmaj je tisti, ki kontrolira vse vode, preprečuje poplave in suše. Zato sedi cesar v poljedelski kulturi na zmajevem prestolu. Kot o kitajskem zmaju se pogosto motimo tudi o njegovih potomcih, teh lenih, vase zaprtih ljudi, ki sovražijo tujce. Popotnik na Kitajskem ne more ubežati zmaju, povsod je navzoč, prav tako ne more ubežati toplim nasmeškom, odprti radovednosti in prijaznim rokam delavnih zmajevih potomcev.
Ana Hočevar
