Piše vodnica: Daša
Kar je naš Manolis na Kreti, je Bardy v Albaniji.
Tip je izjemen šofer, omikan, govori angleško (pet let je bil v Veliki Britaniji, ko pa je skoraj že dobil dovoljenje za stalno delo tam, je dva meseca cele noči razmišljal, se odločil in jo ucvrl domov k ženi in otrokoma), poleg vožnje je tudi neke vrste vodnik. Predvsem pa pozna vse, vsi poznajo njega, če pa ne pozna koga, vzpostavi svoje zveze in neznanec prav kmalu postane bratranec v tretjem kolenu njegovega znanca iz mladih let …
Vsekakor sem včeraj Bardya vprašala: »Koliko ur vožnje imamo jutri, Bardy?« Zamisli se, pove, da bo zelo težko in ustreli – 12 !!
Woooow! Ta je pa dobra, za tistih 300 kilometrčkov na zemljevidu 12 ur? »Boš videla,« nadaljuje,« vožnja bo čudovita, ampak cesta …«
In se lepo odpravimo, moje drage sopotnike že zvečer pripravim na številko 12, seveda mi nihče ne verjame. V recepciji prelepega hotela Brillant v Sarandi je moj zemljevid tako lep in nedolžen, morje se sveti, jutranje sonce nežno sije, vse je tako perfektno.
Najprej se ustavimo pri Modrem očesu, izjemni naravni znamenitosti, ki je kot Divje jezero pri Idriji. Turkizna voda bruha iz 45 m globokega izvira, prijetno hladna, čista in sredi zelene okolice presenetljiva. Gyrocastra malce kasneje je zaščitena z UNESCOvo konvencijo. Sprehodimo se do gradu, skupaj s simpatično vodnico Londo, ki nas kasneje pelje na družinski bazar, pa še k njenemu zaročencu pogledamo, da ni zamere …
Potem pa se začne. Pot čez fantastične gore jugovzhodne Albanije. Cesta je najtanjša rdeča črta ne zemljevidu, ves čas poteka ob grško – albanski meji, pod nami se modro sveti reka Vjosa, ki kar kliče k raftanju, nad nami se pnejo planine, vrhovi, grebeni, širna brezpotja, deviška pobočja, da nam sapa večkrat poide. Črede ovac, kozic in osamljeni pastir, ki nekaj rezlja v rokah. Le kaj premišljuje vse dni, tedne, vse svoje življenje???
Cesta se slabša, asfalt prastar, tam, kjer sploh je. Bardy pravi, da je ministrski predsednik obljubil novo prevleko asfalta. Drugo leto. In menda, kar on reče, to se tudi naredi. Vidimo vasice pod hribi, ki so se še do lanskega leta ukvarjale s pridobivanjem marihuane in hašiša. Gorski prelazi in foto stopi. Zlezemo na nekaj skal, ojoj, kako lepo!
Pozno popoldne pridemo do idilične gorske farme. Imajo gojišče postrvi, kozice, ovčice in cel kup rac. Začutimo lakoto. Ribe so naravnost iz gojitvenih bazenov, ovčetina pa slastno diši izpod peke. Zraven pa še grška solata (saj smo vendar tik ob Grčiji) in popečen kruh … sedimo kar v naravi, vse okoli nas je zeleno in voda se veselo pretaka.
Še zadnji del poti. 65 km. Bardy stoično reče: »Dve uri in pol.« Razen mene spet nihče ne verjame. In je točno toliko. Pot nam prečkajo tri lisice, čakamo pa še na kakega medveda … ne ne, to se malo hecam …
In že v mraku pred nami Korca (po naše Gorica).
Uh, kakšen dan.
Jutri pa na Ohrid, mojim sopotnikom želim pokazati skrivnostni Drilon. Vas zanima, kaj je to? Pojdite na internet … nekaj zelo lepega.
Vaša Daša
