Piše: vodnik Janko Fritz
Vodno lutkarstvo je starodavna veščina, ki je tesno povezana s podeželsko kulturo pridelovalcev riža in danes predstavlja pomemben del kulturne dediščine Vietnama. Prvi zapisi o predstavah z vodnimi lutkami segajo v obdobje dinastije Ly. V letu 1211 so namreč izvedli rojstnodnevno predstavo v čast dolgega življenja kralja Ly Nhan Tonga, vendar nihče natančno ne ve, koliko časa pred tem so kmetje z območja ob delti Rdeče reke na severu Vietnama že razvijali tovrstno prakso.
Prvotne igre so se tako dogajale na gladini riževih polj, kjer so si kmetje v preživljanju dolgih dni krajšali čas z živahno ustvarjalnostjo in domišljijo. Iz kratkočasnih iger so postopoma nastajale prave predstave in vaščani so se z njimi radi poveselili ob koncu napornih tednov po žetvi riža. Neme, a zelo izrazne lutke so pripovedovale zgodbe iz njihovega vsakdanjega kmečkega življenja ali opisovale zgodovinske dogodke ter ljudske legende, predstave pa so kmetje pripravljali tudi za verska slavja ali ob drugih pomembnih priložnostih. Ugotovili so, da je voda lahko odlično sredstvo za lutkarske predstave tudi zaradi zanimivih učinkov, kot so npr. valovi, škropljenje in odsev slike gibajočih se lutk na vodni gladini. Postavili so t.i. pagodo, tradicionalen stopničast stolp z več nadstreški, za katero so se lutkarji lahko skrili med predstavo, ko so stali v vodi. Na ta način je bilo za gledalce nevidno tudi igranje lutkarjev na godala, izboljšana je bila glasbena in vokalna akustika in zagotovili so lahko tudi primerne svetlobne učinke. Skozi stoletja so tudi lutkarji, tako kot drugi vietnamski obrtniki in rokodelci, po nekaterih vaseh ustanavljali svoje cehe. Vodni lutkarji so stoletja molčali o vseh skrivnostih, trikih in podrobnostih v zvezi z njihovo obrtjo. In tako je še danes: skrivnosti delovanja vodnega lutkarstva so skrbno varovane, gledalci lahko le občudujejo starodavne tehnike, ki so v veliki meri ohranile svojo tradicionalnost.
Današnje predstave, ki jih spremljajo zvoki značilnih godal in petje nastopajočih solistov, se odvijajo v ribnikih ali v posebej za to pripravljenih bazenih, ki so včasih tudi premični. Lutke so izrezljane iz lesa, običajno figovega drevesa, okrašene s svetlimi in živimi barvami, potem pa prekrite s številnimi plastmi laka, da so čim bolj vodoodporne. Figure, ki v višino merijo od približno dvajset do štirideset centimetrov, imajo premične glave in roke. Nameščene so na podstavku, ki zaradi posebnega krmila deluje kot vrtišče. Omenjeno krmilo nadzoruje premike zgornjega dela telesa. Živobarvne lutke ponazarjajo različne oblike, in sicer ljudi, živali, potem mitološka bitja, kot so vile, zmaji, posnemajo pa tudi stvari, ki so sestavni del njihovega vsakdanjega življenja (čolni, ribiške pasti).
Predstave se torej odvijajo na vodni gladini in nastopajoči med predstavo stojijo do pasu v vodi. Za gledalce so nevidni, ker so postavljeni za posebno zaveso, premikanje lutk pa upravljajo preko dolgih bambusovih palic in posebnih mehanizmov številnih strun, ki so nameščeni pod vodno gladino. Ker so plavajoče lutke precej oddaljene od svoje baze, je včasih za usklajeno gibanje rok in obraza lesenih figur potrebno sodelovanje, spretnosti in moč dveh ali treh ljudi istočasno. Nastopajoči lahko za večjo zanimivost same predstave izvajajo različne dodatne efekte, na primer zmaju se iz ust vali dim ali riba proti občinstvu usmeri curek vode. Predstava je običajno sestavljena iz 18-ih do 25-ih prizorov, lahko jih je seveda tudi več. Skupen čas trajanja ene predstave navadno ne presega dveh ur.
Vodno lutkarstvo je skriti dragulj v svetu lutk. V zadnjih letih s pomočjo mednarodnih turnej domačih gledaliških skupin in umetniških izmenjav prihaja do večje prepoznavnosti te umetniške zvrsti tudi drugje po svetu. Vsekakor je doživetje predstave vietnamskih vodnih lutkarjev dragocena in nepozabna izkušnja, čeprav mogoče vietnamsko občinstvo lažje sledi prizorom, razume simboliko in hitreje najde zgodovinsko umestitev zgodbe od tujih opazovalcev. Prizori vietnamskih lutkovnih gledališč, ki ponazarjajo junaštvo, pogum, vztrajnost, prav gotovo spodbujajo nacionalno zavest, kulturno identiteto, so pa tudi neke vrste opomin zgodovinske preteklosti Vietnamcev.
