Piše: vodnica Nina Mavrič
Fotografije: bojevnik D. Suminda
Večina borilnih veščin, ki jih poznamo danes, prihaja iz azijskega dela sveta. Karate, kung fu, tae kwon do in judo so se tekom stoletij lepo razvijali in pridobivali vedno več učencev najprej v Aziji, nato pa tudi drugod. Spoznali smo Bruce Leeja, Jackie Chena, snemali so se filmi, pisale so se knjige in borilne veščine so postajale vedno bolj popularne. Tako danes v zahodnem svetu skoraj da ni mesta, kjer ne bi nekdo poučeval karateja ali kakšne druge borilne veščine. Judo je postal celo olimpijska disciplina. Le malokdo pa je slišal za angamporo.
Angampora je starodavna borilna veščina oziroma veščina vojskovanja, ki izhaja s Šrilanke. Začetki angampore so sicer precej mitološki. Pravijo, da so na Šrilanki znanje angampore poznali že trideset tisoč let nazaj, ko je na otoku živelo eno izmed prazgodovinskih plemen Yaksha, iz katerega izhaja tudi kasnejši veliki kralj Šrilanke, Ravana. Mitološki kralj Ravana je Šrilanki vladal pred približno pet tisoč leti, o njem nam je največ znanega iz starodavnega indijskega epa Ramajana. In prav Ravana naj bi bil največji in najbolj neustrašen borec angampore.
Beseda angampora izhaja iz sinhalskega jezika. Angam pomeni telo, pora pa borba, bojevanje. Sprva je šlo za telesno bojevanje, nato pa so v borbe vključili tudi različna orožja. Znanje in poučevanje šrilanške veščine vojskovanja nikoli ni bilo javno in verjetno tudi zaradi tega angampora še danes ostaja zavita v tančice skrivnosti. Na otoku ni šol oziroma centrov, kjer poučujejo borilno veščino, ali pa da bi se je otroci učili v šoli kot izbirni predmet, starejšim pa bi prakticiranje angampore pomenilo enkrat tedensko rekreacijo. Poučevanje angame ostaja bolj kot ne skrito in rezervirano le za najbolj disciplinirane učence, ezoterika borilne veščine pa se razkrije le tistim najbolj talentiranim.
Vojaki vseh šrilanških kraljev so bili izurjeni borci angampore in nekateri zgodovinarji trdijo, da so ravno zaradi znanja angame otočani tako dolgo časa obdržali svoje kraljevine. Šele v prvi polovici 19. stoletja je britanskim kolonialistom uspelo dobiti v svoje roke ozemlje celotnega otoka. Angleži so imeli polne roke dela predvsem z vojsko kandyjskih kraljev iz džungelskega visokogorskega predela otoka. Tuji zavojevalci so se zavedali, da jih hitre, smrtne tehnike angampore šrilanških vojakov ovirajo pri zavzetju hribovske kraljevine, zato so morali v visokogorje pripeljati ves svoj arzenal, da so leta 1815 končno dobili zmago. In nič čudnega ni, da so Britanci leta 1821 prepovedali poučevanje in prakticiranje angampore. Vsakega, ki je prekršil pravilo, je čakal strel v koleno, da posameznik ni mogel več izvajati bojevanja angame.
Znanje angampore je šlo v javnosti v pozabo, kljub prepovedi pa se je poučevanje nadaljevalo skrivoma za zaprtimi vrati, iz roda v rod širilo naprej, vse do danes. Po šrilanški osamosvojitvi leta 1948 je angampora znova postala legalna. Leta 2001 so ustanovili krovno organizacijo Jathika Hela Angam Shilpa Kala Sangamaya, ki skrbi za prepoznavanje borilne veščine in ščiti njen šrilanški izvor. Državno Ministrstvo za kulturo in umetnost se je pred nekaj leti obvezalo, da bo finančno pomagalo pri ohranitvi angampore, eden od njihovih projektov je stalna zbirka borilnih pripomočkov angampore v Narodnem muzeju v Kolombu. A kaj več pomoči od tega do zdaj ni prišlo. Manjši centri, kjer se izvaja poučevanje borilne veščine, so bolj kot ne prepuščeni samim sebi in posameznim donacijam. Razlog za to najbrž najdemo tudi v tem, da mojstri angampore ne želijo širiti znanja širšim množicam, ampak skrbno izbranim učencem.
Angampora je skupek različnih borilnih telesnih tehnik, bojevanja z orožjem, jogijskih vaj, ajurvede, poznavanja človekove anatomije in meditacije. Velik poudarek je predvsem na slednji. Višja je stopnja zavesti učenca, več znanja mu mojstri predajo. Šrilanške veščine angame se danes učijo tako ženske kot moški in vsi lahko enako napredujejo, ni razlike med spoloma.
Sestavni deli angame so gataputtu (prijemi in stiski), pora haramba (udarci in blokade) in maru kala (udarci živčnih končičev). S poznavanjem maru kale, lahko borec angampore v trenutku zada smrtni udarec, trajno poškodbo telesa ali pa začasno paralizo telesa. Najboljši učitelji oziroma vele mojstri najvišjega kova so tudi odlični poznavalci človekovega telesa in ajurvede, naravnega načina zdravljenja. Ob koncu učenja, ko učenci postanejo mojstri angampore, si vele mojstri izberejo posamezne zelo nadarjene novo nastale mojstre angame, da jih podučijo o ezoteriki angampore. Predstavi se jim znanje, kako oskrbeti rane bojevanja, blokirane živčne končiče znova spraviti v pogon, odpraviti telesne paralize, hkrati pa se jim prenese znanje o napadih na prav posebne živčne telesne točke nasprotnika. Podano znanje vele mojstrov ostaja skrivnost, ki jih loči od ostalih “navadnih” učiteljev mojstrov šrilanške angame.
Učenje je razdeljeno v različne stopnje. Vse skupaj se začne najprej z zaobljubo, da se s pridobljenim znanjem ne bodo okoriščali in bodo bojevanje angampore uporabili le v primeru samoobrambe, obrambe družine ali države. Nato se začne urjenje v meditaciji in naporni treningi urjenja spodnjega dela telesa. Postavitev stopal in nog ter dovršenost v ravnotežju so bistvenega pomena. Naslednja stopnja je urjenje zgornjega dela telesa, rokoborba, ki je razdeljena še v posamezne podzvrsti. Tretja stopnja učenja je uporaba borilnih pripomočkov. Orožje angampore so predvsem različne palice in meči, poznajo 64 različnih borilnih pripomočkov, orožje številka ena pa še vedno ostaja udarec živčnih končičev in angama se je v tem poznavanju res razvila do potankosti. Četrta stopnja je poznavanje udarcev, prijemov, dotikov živčnih končičev, ki je prav tako razdeljena v nekaj podzvrsti. Peta, najvišja stopnja pa je urjenje in poznavanje skrivnega znanja angampore.
Zaradi napornih fizičnih in psihičnih treningov, mentalnega urjenja in stopnje zavesti, discipliniranega načina življenja in tudi marsikaterega odrekanja ter na sploh dolgotrajnega postopka učenja le redki končajo “šolanje” in pridobijo naziv mojstra angampore.
Nekoč sem na Šrilanki povsem po naključju (hmm, po naključju?!) spoznala enega izmed vele mojstrov angampore. Med pogovorom mi je dejal, da če je na začetku okoli tristo učencev angame, jih bo na koncu mogoče ostalo dvajset, ki bodo opravljali izpit za mojstra. In mogoče bo polovica od njih izpit tudi opravila. In med slednjimi bo mogoče nekdo primeren za to, da se mu poda skrivno znanje angampore. A preden se ga seznani s tako imenovano ezoteriko, je treba posameznika zares spoznati. Sledijo številna urjenja in treningi, preizkusi, ki lahko trajajo tudi več let, preden nekdo postane vele mojster angampore.
