Piše: vodnik Maj Bešlin
Karibi so prijetni za plavanje – svetlo modri, voda je topla. Ni za pomišljati dvakrat, ali se vreči v to vabeče turkizno morje ali ne. No, tudi nam se ni bilo, pa čeprav smo videli več pod vodo kot nad njo!
Bil je prijeten dan, premikali smo se iz Havane proti jugu Kube. Prijetno nas že cel dan greje sonce z delnimi oblaki. Vozimo se proti morju, ko padejo prve kapljice. Nič hujšega, Kuba je tako topla, da jih sploh ne čutimo. Ogledamo si še muzej bitke za Prašičji zaliv, ko se odpravimo do morja. Naš cilj je sinje modro Karibsko morje. Pridrvimo izza ovinka, ko pred sabo zagledamo samo črnino. Od voznika in lokalnega vodnika priletijo prijetne kubanske kletvice … Lokalni vodnik me pogleda in izusti nekaj takega, kot: “Saj se obrnemo, a ne?” “Kje pa, si nor? Tole bo še zabavno! Gremo naprej, mi se bomo kopali!”
Zapeljemo proti črnini, pričnejo padati kaplje, vedno težje in vedno več jih je. Ustavimo se, dežuje kot iz škafa. “Skupina, to je to. Zunaj dežuje, lahko se obrnemo, ampak ali ste se že kdaj kopali v toplem karibskem morju med nevihto? Tega ne boste nikoli pozabili! Jaz grem prvi v vodo, če gre še vsaj eden izmed vas!”
Kaj eden, vsi se že slačijo, smejijo, preoblačijo in že skočimo ven iz avtobusa. Mokri smo v sekundi, pa niti ni hladno. Klima v avtobusu je dosti bolj mrzla. Take gneče pred skokom v vodo ne vidiš tudi na Kamenjaku ne. Voznik in lokalni vodnik nas gledata, če smo nori. Ma ne, od Oskarja, saj nas boste že spoznali …
V vodi pa smeh, šale, fotkanje … Naokoli se je videlo 5 m, pod vodo 20 m! Čista, svetlo modra, topla voda, zunaj pa dež dež dež. In smeh – saj poznamo vsi tisti občutek, ko je vse smešno? Naliv ni pojenjal, ampak se je še okrepil. Smeh in dobra volja pa prav tako. Namakamo se že 20 min, ko pade povelje, da gremo še v bližnje brezno z morjem na kopnem. Vsi ven, pere nas kot iz škafa, a pritečemo do brezna, skočimo noter. In neha deževati. Tako kot je začelo, iznenada. Posije sonček. Ah, brezveze, gremo ven, to ni več doživetje. Pridemo do avtobusa, voznik in vodnik sta že zunaj, nas gledata … “Kaj zdaj, sonce je, vi pa kar ven?” “Ja, veš, tole sonce in Karibi – to je čisto brezveze, se bomo preoblekli in gremo. Mi smo svoje že doživeli!”
In smo res … Na poti nazaj so se nam vsem svetile oči, od norosti in veselja! In tega kopanja med tropsko nevihto v Karibih ne bomo nikoli pozabili!