Piše: vodnica Marijana Panić
Turške slaščice so prav gotovo ene izmed najboljših na tem svetu! Turška kuhinja je prava zakladnica samih finih slaščic. Tako orientalske, tako skrivnostne, tako majčkene in takooo sladke! Zelo zelo sladke.
Turčija leži na križišču Vzhoda in Zahoda, Turki so skozi zgodovino najprej prepotovali in potem osvajali precejšnje kose sveta. Tako so se tudi različni kulinarični vplivi srečali in naprej razvijali ravno v tem prostoru. Poleg tega so bili osmanski sultani uživači in so vabili najboljše kuharje na svoj dvor. Kar je bilo v modi na osmanskem dvoru, so hitro posnemali paše in begi (turško plemstvo), kasneje je pronicalo do običajnih ljudi. Slaščice so bile vedno tudi zelo izdatne (polne oreščkov, sladkorja, medu, kandiranega sadja …), da so dajale moč vojakom, plemstvo pa jih je jemalo za afrodiziak. In danes se lahko Turčija pohvali s “creme de la creme” naborom slaščic.
Kdo je ne pozna, baklave? Tako tanki listi testa, podobni najbolj finemu papirju, premazani z maslom in posuti z mletimi orehi, prepognjeni ali zviti v tiste male grižljajčke, previdno spečeni in izdatno preliti s sirupom, da kaplja, ko jih nesemo k ustom … in potem tisti mehki, sladek, topel občutek prelije vse naše čute. Pa veste, da so ene boljših tiste zelene, pistacijeve?
Lokum ali turška radost (“Turkish Delight”) je tista slaščica, ki je v 18. stoletju tako obnorela osmanskega sultana, da je postala pravi hit tako rekoč čez noč. Z osmanskega pa na evropske dvore, kjer so si jo kot mali zakladek podajali v svilnatih robčkih. V čem je bila njena skrivnost? Za razliko od ostalih slaščic tistega časa je bila mehka! Želirana slaščica se je razvila v množico različic: dodajajo lahko razne oreščke, kandirano sadje, začinijo z rožno vodo, citronko, meto ali drugo aromo, dodajo različna barvila in posujejo s sladkorjem ali kokosovo moko, da se narezane kocke lokuma ne sprimejo med seboj.
Kadayif (in njena različica kunefe) je slaščica, ki je najbolj razširjena na Levantu. Za osnovo služijo drobceni rezanci, za polnilo skuta in za začimbo mlete pistacije ali orehi, rožna voda, pomarančni ali limonin sirup ipd.. Prijetna, dišeča in kar stopi se v ustih.
Halva je narejena iz pšenične moke ali zdroba in iz mletega sezama, lešnikov, mandljev ali drugih oreščkov, ki se z maslom pražijo v ponvi, potem se vmešata sladkor in mleko ali voda ter vse kratko prekuha, dokler se sestavine ne prežamejo. Pripravljanje halve prispeva k svojevrstnemu občutku družabnosti. Goste vabijo na klepet ob halvi, da bi jim polepšali zimske večere.
Nekaj posebnega so kestane šekeri, ki prihajajo iz Burse, turške prestolnice kostanjev. Kostanje kuhajo v sladkornem sirupu. Najpreprostejši recept, a posladek, po katerem se cedijo sline!
Muhalebi so različni pudingi iz riževe moke, odišavljeni z rožno vodico in kakšnim izmed sadnih okusov.
Tudi Turki imajo svoj sladoled. Najbolj slaven je Karamanmaraš, poimenovan po kraju, od koder izvira. Bolj kot po svojem okusu je poznan po svojih prodajalcih, ki naredijo pravi poulični šov na svojih premičnih stojnicah. Sladoledno gmoto dobro pregnetejo s svojo dolgo palico, jo navijajo, raztegujejo in drugače opletajo z njo. Z lopatko zajamejo kepico sladoleda in jo nesejo v kornet, a glej, prilepila se je! Potem ti kornet s sladoledom podajo, a ga spretno potegnejo nazaj, pa obrnejo, da se ustrašiš, da bo padel po tleh, in še in še podobnih vragolij. Zabava za otroke in otroke po duši!
In nazadnje tista najpomembnejša, meni najljubša: sutlač!
Sutlač je pripravljen iz – ne, ne, kar pojdite v Turčijo in ga poskusite!
Naj se vam cedijo sline!